Archive

Author Archive

DMZ

april 23rd, 2017 Comments off

DMZ je demilitarizirano območje na jugu DPRK. To je danes dejanska meja meja med DPRK in Južno Korejo. Vojna se na tem območju uradno ni nikdar končala, ob koncu spopadov sta se obe vojski umaknili 2 km na svojo stran in prepustili 4km pas naravi in živalim (in predvidevam da minam). Kljub temu, da je ta pas, ki poteka čez cel polotoku popolnoma demilitariziran, pa je verjetno območje severno in tudi južno te meje eno najbolj militariziranih v današnjem svetu.

Iz Pyongyanga na jug pelje široka, praktično prazna cesta. Ne bom tudi rekel dobra, saj to ni – kljub pomanjkanju prometa je očitno slabo narejena (vzdrževana) saj je vožnja v avtobusu zelo tresoča. Pokrajina je izredno enolična. Praktično nič dreves, zelo pusto. Po približno 150km in treh urah vožnje se približamo mestu Kaesong (ki je bil zgodovinska prestolnica starodavne Koreje), avtocesta pa se konča tik pred začetkom demilitariziranega območja. Seveda na območje ni mogoče kar tako vstopiti. Ker je to vojaško območje so bile tudi procedure temu primerne, a mi kot turisti, nismo imeli birokratskih opravkov. Čas smo si lahko krajšali v bližnji trgovinici s spominki ali pa na WCju, ki ima verjetno najboljši pogled na DMZ. Ja, WC z razgledom. Fotografiranje vojakov, zidu in karkoli je dišalo na vojsko je bilo seveda prepovedano in večkrat poudarjeno.

Po približno pol ure smo se lahko vkrcali nazaj na avtobus in nadaljevali pot. Aja, vsak avtobus je dobil tudi severnokorejskega vodiča – vojaka. Naš je imel kar visok čin, in je razlagal različna dejstva (in severnokorejski pogled na vojno). Kljub dejstvu, da ni govoril angleško (prevajala je naša vodička) je bil zelo dostopen in pripravljen odgovarjati na vprašanja. Ob poti se seveda vidijo protitankovske ovire, globok jarek z bodečo žico (in verjetno minami) ter “no-mans-land”, ki ga prerašča narava. V daljavi se seveda vidita obe zastavi. Ena višja od druge, in severnokorejci se radi pohvalijo, da je njihova zastava najvišja na svetu. Na obeh stran DMZ sta tudi vasi – nismo se seveda mogli preveriti, ampak južnokorejci pravijo, da je severnokorejska vas samo kulisa. Prva postaja je bil manjši muzej, ki je bil bil v stavbah, kjer je bil podpisan armistice. Kakšen kilometer naprej pa je bil Panmunjeom, kjer tudi stojijo tiste slavne modre barake, ki so pod jurisdikcijo Združenih narodov. No, zraven je še nekaj podobnih stavb (v beli barvi), ki pa nimajo vhoda iz obeh strani in seveda niso odprte za javnost. No, in to je bilo to. V modro stavbo (kjer lahko z nekaj koraki greš na južno stran in obratno) žal nismo šli, saj tisti dan ni bila odprta za javnost (tudi turistov na južnokorejski strani ni bilo). To se občasno zgodi in seveda je severnokorejska stran obtožila drugo stran, da tisti dan ne dovoli. Predvidevam, da je na južnokorejski strani podobno obtoževanje nasprotne strani. Vglavnem… sej je pravzaprav vseeno. Zanimivo pa je bilo, da se ni videlo vojakov na južni strani in predvidevam, da je podobno tudi iz južnokorejske strani. Na vsaki strani, nedaleč od barak je na vsaki strani meje velika stavba, od koder je razgledna točka (za turiste) na drugo stran. Je bilo pa to tudi mesto, kjer so po treh dneh številni izkoristili možnost GSM “signala” iz južne strani in seveda veselo pošiljali in sprejemali sporočila (sam se pozabil v Pekingu slovenski SIM, ki kitajski mi pa izven kitajske ne dela). Verjetno je bil za mnoge to highlight dneva in ne sam obisk meje.

Po ogledu DMZ smo šli seveda na “tradicionalno” korejsko kosilo v Kaesong. Proti doplačilu sta bili še dodatni opciji – t.i. sweet meat juha (pasja juha) in piščanec z ingverjem. Slednjega sem že jedel v Pekingu in mi ni nekaj izredno dobrega, pasje juhe pa sem se tokrat vzdržal. Na hribu za restavracijo (razgledna točka nad Kaesongom) je seveda na najlepšem mestu tudi spomenik obem vodjem. Da se ve kdo je kdo 🙂 Žal pa smo ostali samo na razgledni točki nad mestom in nismo šli v staro mesto Kaesong – ki pravzaprav (vsaj od daleč) zgleda zelo zanimivo. Na koncu še ogled zgodovine “daljne” zgodovine Koreje – oz. Koryo.


Obrazi Pyongyanga

april 22nd, 2017 Comments off

Kaj počnejo ljudje v najbolj izolirani prestolnici na svetu? Je vse nameščeno? Hodijo po opravkih?

Dejstvo je, da ne vem. So pa ljudje na ulici urejeni, sicer zelo nedostopni – izogibajo se kakršnikoli komunikaciji s tujci. Edine osebe, ki lahko komunicirajo z nami so vodiči in kar je zanimivo je to, da ti ti povedo veliko. In ja, tudi veliko vedo kaj se dogaja v tujini. Na ulicah Pyongyanga tudi ne vidiš revščine, invalidnosti… Vse je zelo “pošlihtano”, še debelih ljudi ni (razen enega, ki se stalno pojavlja na TV).

Kar je bistveno je to, da ne izstopaš. Ne v pozitivnem ali negativnem smislu, da si v sivem povprečju. Individualizma ni, velja samo kolektivna zavest. Vsakdo nosi tudi broško z obrazoma dveh voditeljev. Ki je lepa in se je ne da kupiti. Severnokorejci pa je tudi ne smejo prodati. S tem da so prebivalci Pyongyanga privilegirani – lažje potujejo po državi in imajo vse “dobrote”, ki so nam samoumevne (npr. elektriko, tekočo vodo). No, to večino časa. Če živiš izven mesta nimaš nič tega.

Najgloblji metro na svetu – Pyongyang?

april 21st, 2017 Comments off


Pyongyang ima svojo mrežo podzemne železnice, ki je ponos prestolnice. Sestavljena je iz dveh linij v skupni dolžini približno 18 km, dnevno naj bi jo uporabljalo do 700.000 potnikov. Koliko je to res ne vem, sem imel pa občutek, da je bilo ob moje obisku polno potnikov – in ne, niti pod razno ni izgledalo, kot da je to samo kulisa za tujce. Bili so običajni prebivalci prestolnice, ki gredo po svojih opravkih.

Ta metro ima nekaj “presežnikov”. Naj bi bil najcenejši metro, saj vožnja stane samo 5 wonov (0,01 USD). Naj bi bil tudi med najglobljimi metroji na svetu – proga naj bi bila več kot 110 metrov globoko – s tekočimi stopnicami pa traja pot dol ali gor približno tri minute in pol. Mreža se vsa nahaja globoko pod zemljo, uporablja pa se lahko tudi kot zaklonišče – na določenih hodnikih so namreč debela protiudarna vrata.

Metro so začeli leta 1968, odprt pa je bil pet let kasneje. Kar je zanimivo je to, da je večina postaj poimenovana po dogodkih iz severnokorejske revolucije. Vse postaje so tudi zanimivo okrašene. Kompozicije vlakov pa so stare in “nemškega porekla”, uvožene iz vzhodnega Berlina (narejene med leti 1978 in 1982). Ker je bilo uvoženo precej več vlakov kot jih vozi so se razširile govorice, da obstaja vzporedni tajni sistem metroja, ki povezuje ministrstva in najpomembnejše državne institucije.

Turistom so mrežo metroja odprli šele leta 2010, ko je bilo dovoljeno se peljati 6 postaj (to smo naredili mi). Za avanturiste je s posebnim dovoljenjem danes možno obiskati vse postaje.

Nogomet – sveta vladar

april 20th, 2017 Comments off

Ja, tudi v Severni Koreji je nogomet sveta vladar. Sicer je še vedno vse podrejeno kolektivni misli, pa vendar. In vse je enkrat prvič – tako sem šel prvič na nogometno tekmo žensk. In to ne katerokoli – na kvalifikacijsko tekmo za azijski pokal za ženske, med Severno korejo in Uzbekistanom.


Ozračje je bilo naelektreno. Vredno kateregakoli največjega evropskega stadiona. Pa vendar je bil totalno surrealistični pridih. Večina obiskovalcev je bila oblečenih v enaka oblačila (izvedeli smo, da so bili to študenti), ki so noro navijali. Nogomet je sicer bil zelo enostranski in Severnokorejke so zmagale kar s 4:0. Ampak vsaj rezultat je bil zame brez pomena – vzdušje je bilo novo, skoraj neponovljivo.

Pyongyang Maraton 2017

april 20th, 2017 Comments off

Maraton v Severni Koreji? Zakaj pa ne… že sama država je zanimiva, maraton tja pa še bolj. Sploh če veš, da je za tujce odprt šele zadnje 3-4 leta.

Za prijavo na maraton ni potrebna nobena loterija. Prijava je za leto 2017 znašala 100 EUR za maraton, nekoliko manj za polmaraton ali 10km. Problem je drugje – v Severno Korejo brez agencije ni mogoče vstopiti. Uradna agencija za leto 2017, ki je poskrbela za vso logistiko maratona, je bila Koryo Tours. To ni severnokorejska agencija, ampak je agencija s sedežem v Pekingu, vodita pa jo novozelandec in anglež. V Severno Korejo je mogoče tudi preko alternativnih, pogosto cenejših agencij, kot sta Uri tours ali Young Pioneers. V letu 2017 pa je pot tja na maraton organizirala tudi slovenska agencija Shappa (v sodelovanju z Young Pioneers). Pri tem je treba izpostaviti, da vse maraton prijave (neglede preko katere agencije se potuje tja) ureja Koryo Tours. Razlik v programih med agencijami ni velikih, so pa razlike v prevozih, prenočiščih in podobno. Tisti, ki smo šli tja preko Koryo Tours smo dobili npr. spominske tekaške majice in medalje. Kar pa drugi niso, niti zmagovalec amaterskega maratona, Aleš iz Slovenije. Če bi osebno šel še enkrat, bi v vsakem primeru izbral še enkrat Koryo Tours, kjer je bila organizacija odlična. Dan prej smo še celo imeli predogled proge z avtobusom – trasa niti ni izgledala napačno, zaskrbljujoča sta bila samo dva klančka na začetku in na koncu maratona. Vmes pa relativno ravno. Veliko negodovanja pa je povzročila poteza severnokorejskega organizatorja – spremenili so zgornjo mejo za maratonce, ki je bila spremenjena in je sedaj znašala štiri ure (prej pet). Številni tekači so bili nezadovoljni, saj je to pomembna informacija. So se pa organizatorji kar strogo držali te meje, saj so kmalu po štirih urah (torej okoli 12:30) zaprli vrata in na stadion kot tekač ni bilo več mogoče, niti ni bilo možno teči “zmagovalnega” kroga po stadionu…

Start maratona je bil ob 8:20 iz stadiona Kim il Sunga, kjer je bila zbrana 50.000 glava množica “navijačev”. Ja, občutek je bil fenomenalen ob prihodu na stadion, tudi bobnenje ob častnem krogu. No, še največji problem so bili WCji – predvsem pomanjkanje le teh. In kmalu je bil start. Amaterji smo bili razvrščeni ob vseh “profesionalcih”. Na startu stojim ob Alešu, ki mi takoj ob poku startne pištole pobegne – par krat ga še v prvem kilometru vidim še v hrbet, in to je to.

1-5km: Start je bil hiter. Po 500m vidim, da imam mnogo prehiter tempo in namerno upočasnim. Pa še krajši klanček se začenja. Takoj me začenjajo prehitevati severnokorejski “profesionalci”, ki so dobro naoljena mašina. Kljub relativno razgibani progi pridem v lep ritem, hkrati ujamem skupinico tujcev s podobnim tempom. Korejci so itak vsi prehitri na začetku. Po približno 3-4km mimo nas prihrumi drugi val severnih korejcev, tistih, ki so startali 10 minut za nami na 10 in 21km razdalji. Njihova hitrost je neverjetna. Ampak mi lepo ostanemo v svojem tempu.

6-10km: Po 7-8km so se klančki končali, proga je sedaj čisto ravna. Še ovinkov je bolj malo. Tečemo mimo glavnih znamenitosti Pyongyanga, tako da ni dolgcajt. Tudi na trgu Kim Il Sunga je bilo zbranih ogromno ljudi, a ti nisi bili tam zaradi nas. Tam so vadili za proslavo ob obletnici rojstnega dneva Kim Il Sunga, kar naj bi se zgodilo en teden kasneje. Kljub temu je bilo navijanja veliko. Počutil sem se odlično.

11-15km: Počutje še naprej fenomenalno. Šli smo iz ožjega dela mesta in sedaj tečemo ob reki. Tečem skupaj z Avstralcem. Ne prehitro, ne prepočasi. Stalno čvekava tako da hitro mine.

16-20km: Ruralni del, izven Pyongyanga – tečemo po avtocesti proti jugu. Počasi čutim toploto (ni tako hladno kot dan prej), ampak se še vedno počutim zelo dobro. Na 20km srečam Aleša, ki kot vodili teče v nasprotno smer. Prav smešno je gledati nekoga, ki ima preko 185cm kako je dve glavi višji od severnokorejskih tekačev. Ni pa več proga ravna, saj se stalno rahlo vzpenja.

21-25km: Obrnem z dobrim časom na polovici maratona – 1:30.57. Pravzaprav v skladu s tempom in pričakovanji. Kljub temu šok na obratu – sedaj vidim zakaj je šlo tako hitro in enostavno. Piha namreč močan proti veter. In sedaj razumem Aleša zakaj se je pritoževal nad Severnokorejci, saj težko izkoriščaš zavetrje za nekomu, ki je od tebe dve glavi nižji (in kot je kasneje povedal – Severnokorejci so se mu umikali in niso želeli da teče za njimi). Tempo takoj močno pade, ne morem pospešiti niti ko se cesta začne spuščati. Okoli kilometra 24-25 začnem prvič čutiti noge.

26-30km: Tempo še naprej pada, svežina, ki je bila prej je šla. S precej napora držim tempo okoli 4min45s na kilometer. Tale veter me rahlo zafrkava, ampak je za vse enako – v tem času sploh ne vem če me je kdo prehitel.

31-35km: Tempo je sedaj samo še okoli 5 minut na kilometer. Sem mislil, da bo kaj lažje ko bomo zapustili obrežje reke – pa ni bilo. Vzporedna ulica, kjer je tudi trg Kim il Sunga je zelo dolga in preveč ravna – veter zelo vleče. Sedaj pa precej čutim noge, pravzaprav toliko, da imam občutek da bom dobil krče. Drugi problem pa so postaje z vodo. Ko smo šli proti obratu je bilo postaj dovolj, sedaj pa jih je bilo nekaj že zaprtih. Zadnjo vodo tako uspem dobiti okoli km 33, ko pojem tudi zadnji gel.

36-40km: Dirka se tukaj šele začenja. Klančki, utrujene noge, vročina. Tempo močno pade, več ali manj samo skrbim da bom v enem kosu prišel do cilja. Dehidriram, saj po kilometru 33 ni več nobene postaje z vodo – tista, ki je bila prej na kilometru 37, je sedaj že zaprta… Ufa… Me pa držijo pokonci ljudje, ki navijajo – da ne govorim o tem, da moram stalno tekati z iztegnjeno roko – toliko high5 nisem dal še nikoli. Pa niso to samo otroci, so tudi babice 🙂

41km-cilj: Na kilometru 41 pritečem na vrh hribčka in ponovno zagledam slavolok zmage. Torej do cilja ni več daleč. Poskušam pospešiti pa ne gre, noge ne držijo. Ostane samo še 400m po stadionu, polnem ljudi. Na mojo razočaranje noben ne reče nič, in bi slišal pasti iglo na tla. Vendar se ne dam, ker ne bom velikokrat tekel pred tako polnim stadionom. Z malo spodbude se zbudi tudi severnokorejska množica navijačev in vzdušje je prav fajno. Priznam pa, da skozi cilj pritečem izčrpan, dehidriran.

Epilog: Ciljno črto prečkam kot 20. uvrščeni na maratonu s časom 3h19m33s. Rahlo razočaran, saj sem zaostal za vsemi pričakovanji (ja, v najslabšem primeru je bil B cilj 3h15m). Zmanjkalo energije in moči v nogah. Čisto dehidriran na cilju, kjer skoraj v enem kosu spijem pollitrski Gatorade, ki sem ga prinesel iz Pekinga. Ampak vredu. Trasa ni lahka, protiveter v drugem delu je bil res močan. To kaže tudi dejstvo, da sem prvi del pretekel v malo več kot uri in pol, za drugi del pa sem potreboval skoraj 20 minut več. Ne pomnim kdaj sem zadnjič (tudi na treningu) pretekel tako počasi 21km 😉 K slabšemu rezultatu je tudi pripomogel trening. Zaradi onesnaženja v Pekingu sem več kot polovico kilometrov pretekel v telovadnici, na tekalni stezi. Kjer pa očitno nisem dovolj dvignil naklona, saj sem imel na pozimi nekaj problemov z bolečo ahilovo tetivo – vem sedaj za prihodnjič. Ker je tek na tekalni stezi tako lažji in blag na noge kot tek zunaj, noge tudi niso bile dovolj “pripravljene” na tako dolg tek. Zato sem imel po koncu maratona velik muskelfiber, pravzaprav so bila meča izredno boleča. Če sem običajno na “nogah” na lažjem joggingu že par dni po maratonu, pa sem se sedaj po 5-6 dneh komaj premikal, saj je bil tek še nemogoč.

Izkušnja maratona je bila zanimiva. Množica na startu in cilju, vmes pa relativno malo ljudi. Ok, po mestu je bilo ljudi ob progi kar nekaj, ne da se pa to primerjati s praktično nobenim maratonom, ki sem ga tekel do sedaj (Radenci pridejo blizu). Izven mesta si sam na tisti “vroči” avtocesti. Postajališč z vodo je bilo na začetku kar nekaj, potem pa s kilometri vedno manj. Še najbolj problematično je bilo to, da je bilo zadnje postajališče na 37km zaprto, ko smo tekli mimo. Pravzaprav je bilo zaprto že ko je približno 25-30 minut prej tekel mimo Aleš. Med maratonom je bila precej lažja tudi komunikacija z domačini – nekateri so navijali, drugi pozdravljali, tretji ponavljali kake angleške besede. Običajno na ulici v Severni Koreji nisi videl nič takega, saj so se vsi domačini izogibali komunikaciji s tujci. Celotni nadzor je bil v času maratona milejši. Vse skupaj pa je vseeno delovalo surrealistično. In nekako se nisem mogel otresti čudnega občutka – so ti ljudje na ulici na ulici (in stadionu) zato ker jim je tako zapovedano ali ker so prišli prostovoljno?