Photo MH

… a building that survived centuries… from church to mosque to museum…

Sometime in history a sultan hired an architect to make a mosque, which would be larger than Hagia Sophia. However, the architect was unable to construct a bigger dome than Ayya Sophia’s, so he instead made the mosque splendid by the perfect proportion of domes, semidomes, and minarets. Still, the building failed to surpass Ayya Sophia in size, which greatly angered the sultan.

The mosque is known in the west as the Blue Mosque because of the predominantly blue coloring of paintwork of the interior. However this blue paint was not part of the mosque’s original decor so it is being removed. Today the interior of the mosque does not strike the visitor as being particularly blue.

Cau,samo par besed. Cisto sem sokirana. V skoraj treh tednih od kar sva tu se ni zgodilo nic bistvenega potem pa danes pogledava casopis in internet in je svet cisto padel na glavo. Bombe v Londonu, predsednik Abanke odstopil…kwa dogaja???? Ce ima kdo se bolj sokantno novico, naj mi sporoci…
Back to the trip…danes sva z avtobusom prispela iz fort Portala v Kampalo. Ce je bila voznja z matatuji nocna mora je bilo to danes..hmmm…no, lahko bi temu rekli se eno pristno dozivetje Afrike..v bistvu se skrajno zabavava, vsak dan se bolj stopnjuje. Danasnji dan se je zacel dokaj obetavno…obilen in okusen zajtrk v najlepsem hotelu, v katerem sva bila do sedaj..vrt, rozice, pticki, pogled na hribe…idila. Avtobus je startal par minut potem, ko sva vanj vstopila..kaj bi lepsega. Avtobus je poln…sediva v zadnji vrsti, iz zvocnikov veje znana glasba…zacnem popevat…kako prijetna voznja, vmes lahko se malo zaspim in sanjarim.. Seveda ne za dolgo, kmalu se zacnejo prasni obvozi in kar je se huje, vrnemo se na cesto, ki je v delu..kar pomeni 20 km ‘street humps’ na vsakih par metrov..ne premaknemo se nikamor, za povrh nas ustavi se polocija, ker smo prenalozeni (kar nekaj ljudi stoji)..in stojimo…ko se koncno premaknemo pa je seveda ze cas za kosilo in se zopet ustavimo. Ljudje nakupijo vsakovrstne snackse..meso na palcki, pecene banane, piscance, koruzo..vsi okoli naju zvecijo in mecejo odpadke na tla…okusno..zelo so preseneceni ker midva jeva samo kekse )).
Ok koncno Kampala..spet sva vsa presvicana in utrujena..seveda se pred mestom ustavimo na bencinski in spet..stojimo. No, na koncu sva se pritepla do najinega hostla in sedaj komaj cakava na tus. Za danes dovolj.

LP
Vlasta

Lep pozdravcek vsem tudi od mene (na sliki obkrozena s svojimi srcki…malim Josephom, ki me je sprejel za svojo uradno baby sitter in Emanuelom, ki ga sponzoriram preko Edirise). Ker sem prelena, da bi ure in ure cakala na vrsto na racunalnik, raje to delo prepuscam Matevzu. Je pa nekaj od objavljenih slikic mojih (predvsem rada slikam postavne mladenice, ki jih je tu okoli kar veliko). Spet sva v Kabaleju, malem prasnem mestecu na JZ Ugande po nekaj zelo sproscenih dnevih na jezeru Bunyonyi, ki je res ze na prvi pogled prava idila. Sploh se ne cudim, da se je Miha zaljubil in ostal tu, ze pokraina te ocara, stevilni pisani grici posejani s polji banan, sladkega in irskega (navadnega krompirja ter drugimi nam bolj ali manj znanimi pridelki, pravi biser pa so tu vsekakor ljudje.

Kot je ze bilo omenjeno sva par dni prebila v lokalnem vrtcu, ki ga sponzorira Edirisa, organizacija, ki jo ze skoraj pet let neutrudno poganja glavni motor Miha Logar s stevilnimi prostovoljci in lokalnim osebjem (http://edirisa.org/slovenija/index.php). Vrtec, ki se zaenkrat dogaja v cerkvi brez oken in vrat, kjer se v treh klopeh stiska od 60 do 90 otrok. Glavno pomagalo sta crna tabla in kreda (se pominite tovarisi?!), pozornost otrok pa uspesno zadrzuje mlada uciteljica Doreen. Bolj kot v pomoc sva bila midva distrakcija, saj otroci ne vidijo ravno belca oz. mzunguta, kot jim tu pravijo, na vsakem koraku. Najraje z neznim bozanjem preverijo, ce je nasa bela koza kaj drugacna od njihove, ne morejo se nacuditi nad nasimi lasmi (njihovi lasje so bolj zimasti, pocasneje rasejo, moski pa lahko pri brivcu izbitrajo med 10 razlicnimi verzijami balina/krtacke). Najbolj pa so zanimivi razlicni ‘gadgeti’, ki jih mzunguti nosimo (predvsem foto aparati in digitalne ure). Skratka, medtem ko se pri nas ukvarjamo s tem, da so otroci zdolgocaseni, ker imajo prevec igrac, da niso motivirani ipd… tu bitjeca v razcapanih oblekah, vecinoma bosi in smrkavi (temperature so glede na nadmorsko visiono kar bohinjske), mirno sedijo in sledijo svoji uciteljici, ki jih animira le s svojo prisotnostjo in pesmijo….zelo impresivno. Ne dvomim, da bo Edirisi (tudi z naso pomocjo?) uspelo ustvariti prijazno okolje tudi za najmlajse, z dodatno uciteljico, igrami in igracami, barvicami…in vsem ostalim, kar taksen vrtec potrebuje.

Da ne bo zgledalo, kot da sva se tu v Afriki prevec namucila. Sva na dopustu, zato vecino casa bolj ali manj prelenariva in uzivava. Vceraj sta naju na primer slovenska prostovoljca Luka in Brigita, po nekaj dneh vzivljanja v lokalnih specialite (krompir/banane s fizolom ali zeljem) odpeljala na skoraj luksuzno vecerjo (pizza in pivo) na sosednji otok Bushara, kamor smo prispeli po regati s colni/drevaki a la Cambridge vs. Harvard, kjer je zmagala legendarna Bufuka Primary.

Utrujeni krmar Edirisa #1 se je se danes spraseval, kje je zgresil in zakaj nismo zmagali. Mogoce je bila kriva vidra, ki je pokukala iz vode in ga zavedla, da je moral seci po fotoaparat. Ko pa se je koncno pripravil in zelel pritisniti na sprozilec, se je skrila pod vodo, Bufuka Primary pa je svignila mimo kot bojevnikova sulica. Seveda se salim…fantje na jezeru so izkuseni veslaci, pa tudi nasa krmarja Matevz in Tadeja sta se dobro odrezala.
No, ker je ura ze pozna in me nocni cuvaj preganja bom nehala. Najbrz za kar nekaj casa, saj ne vem, kako bo z Internetom od tu dalje. Caka naju se kaksno jezerce v Ugandi in safari v Keniji..potem pa vrnitev v domovino….z Afriko v srcu.

Agandi!

Vlasta