Great Wall Marathon

May 23rd, 2017 Comments off


Monkeys, bamboo forest and more

May 4th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Okoli Kyota je precej različnih zanimivosti. Ena mi je padla takoj v oči – bambusov gozd v Arashiyami, kraju nedaleč od Kyota. Magične fotke, to je treba videt…

Kako priti do Arashiyame? Najbolj enostaven način je vlak. Glede na to, da je razdalja majhna, gre to zelo hitro do tja. Ampak bolj zabavna in zanimiva pot je definitivno kolo. In tudi ne prenaporna, saj je v eno smer približno 10km. Kar je ravno idealno za “sprehod”, tako daleč da niti zašvicaš.


Kyoto je načeloma prijazen za kolesarje. No, razen v čistem centru, kjer je nekaj glavnih ulic “off limits” za kolesarje. Ampak večina ulic ima tudi lepe, zgledno urejene kolesarske poti. Iz prenočišča greva direktno proti zahodu – po široki aveniji z lepo kolesarsko. Motijo samo pogosti semaforji in ustavljanje na semaforjih. To ni Kitajska in tukaj se kolesarji in pešci ustavijo pred rdečo lučjo tudi če ni nikogar na cesti. Kmalu cesta pripelje do reke Katsura ob kateri pelje prav fajna kolesarska pot proti Arashiyami. Lepo vreme, ravno prav toplo in nič vetra. Super. Prvi “postanek” v Arashiyami je t.i. opičji park – kjer je habilitiranih veliko opic, ki tam preživljajo dneve, saj jih hranijo. Proti večeru se te opice umaknejo nazaj v gozd, v naravo. Je pa zanimivo, za hranjenje imajo nastavljene posebno hišo – od tam lahko turisti hranijo opice. In prav zanimivo je, da drugje sploh ne težijo za hrano. So sicer radovedne, vendar ne težijo. Je tudi zanimivo, ker tukaj so ljudje zaprti v prostoru, opice pa se zunaj prosto gibljejo. Vzpon do tja je kar hud (no, 15 minut hoje navzgor), ampak je razgled, z opicami vred vreden.

Arashiyama je zelo turistična – na reki je polno čolnov, glavna ulica je zelo bizi in polna ljudi. Malo stran od tega vrveža greva v eno malo, a super sushi restavracijo. Ni čudno, da je skoraj prazna, saj se večina obrne še preden pride tja. Arashiyama je znana tudi po zelo lepih urejenih parkih. Načrtoval sem ogled Okochi-Sanso vile – to ni neka vila ali posest z zgodovino, kljub temu pa jo je njen nekdanji lastnik, znani japonski igralec, naredil zelo zanimivo. Vrt je med najlepšimi daleč naokoli. Ker nekako narobe zavijem, prideva direktno do Tenryu-ji templja. Ok, pa gremo sem notri in ja tudi ta tempelj je zanimiv s prekrasnim vrtom. Sledi samo še višek dneva – bambusov gozd. Mističen, magičen… nekaj kar ni iz tega sveta. Zdej, prvi vtis je… zanimivo, ampak… ljudi je toliko, da se vsaka mističnost popolnoma izgubi. Pravzaprav ni nekega hudega čara gledati druge turiste kako delajo selfije. Bi bilo treba priti sem ali zgodaj zjutraj ali pa ob mraku. Takrat bi verjetno res bilo mistično. Zato je čas, da se raje pobereva in greva proti domu. Za vrnitev izberem drugo, mogoče še bolj razgledno potko. In ja, ta pelje po res zanimivih cesticah, drevoredih… zemljevid na telefonu tukaj zelo pomaga. Še prehitro prideva nazaj v mesto, kjer se začne kalvarija. Semafor ob semaforju in počasi že izgubljam živce. S tem, da na tem delu sploh ni lepe kolesarske, ampak se kolesarji vozijo kar po pločniku, kar seveda onemogoča hitrejšo vožnjo… ufa…

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags:

Temples, shrines and more temples – Kyoto

May 3rd, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Najprej priznanje. Do aprila nisem imel pojma kaj bi bilo za videti v Kyotu. Vedel sem, da je bil tam pred več kot 30 leti podpisan kyotski podnebni sporazum, ampak kaj več pa ne. In zakaj sem izbral to mesto za ogled? Preprosto. Letalsko sem dobil iz Osake, in je bilo pač primerno poleg Tokya videti še kaj. In sedaj vedno bolj razmišljam, Kyoto je definitivno višek mojega obiska Japonske. In kraj kamor bi šel še. Za videti je ogromno, zgodovina je zanimiva, pa še mesto je totalno fajno.

V Tokyo sva potovala kar z vlakom – bullet train Shinkasen – to je njihov najhitrejši vlak. Po pravici povedano ni občutek nič drugačen kot na japonskem bullet vlaku ali belgijskem Thalysu. Ampak je vseeno fajn in imam take vlake precej raje kot pa letalo. Poleg tega se med Tokyom in Kyotom ne splača leteti. Vlak traja okoli 2 uri in 30 minut in greš iz centra in prideš v center. Letalo pa vsaj na tej razdalji ne leti dolgo, ampak precej dlje traja da prideš na letališče in iz letališča, ter seveda čakaš na letališču. No, priznam, mogoče bi bil razgled na goro Fuji lepši.

Hotel sem rezerviral rahlo ven iz centra – tudi zato, ker sem enkrat želel bivati v tradicionalnem ryokanu – to je japonskem b&b. Imenoval se je pa Luck You. Zanimivo ime. No, na zunaj ni bil nič posebnega, notri pa je bil super. Osebje zelo zelo prijazno in ustrežljivo. Ker je tipični japonski, je bilo tudi spanje na tatamiju tudi zanimivo. Meni osebno ena žimnica ni bila dovolj, dve sta bili pa super. Posebno doživetje je bil tudi onsen, oz. public bath, ki se je nahajal samo čez cesto. In v ryokanu smo dobili vse potrebno, tudi brezplačen vstop.


Ker sva bila v Kyotu le malo časa sem naredil natrpan program ogleda templjev in znamenitosti. In ta plan se je porušil še prvi dan… No, začela sva z ogledom centra in Nishiki marketa, ki je osrednje nakupovalno središče za hrano (in spominke) v Kyotu. In vsa hrana tam te naredi kar lačne. Od prvotnega načrta so od templjev ostali v načrtu samo Shoren-in, Chion-in in Kiyomizu-dera. Moram priznati, da je bil prvi tudi najboljši – predvsem zato, ker je bilo tam notri zelo malo ljudi. Skupaj z vrtom je zelo lepo urejen in notri je prav spokojno mirno vzdušje. Chion-in je najpomembnejši in največji tempelj za vernike. Mene je rahlo razočaral, saj je bila glavna stavba zaradi prenove zaprta – je bilo pa zanimivo poslušati mrmranje in molitve menihov. Kiyomizu-dera je pa daleč najbolj fotogeničen tempelj. Žal ima eno pomanjkljivost, in to je da obnavljajo. Škoda, nič od fotogeničnosti, saj so povsod delavski odri. Ampak vseeno, lahko si samo predstavljam kako zgleda tukaj ko cvetijo češnje ali pa jesensko listje spreminja barve. Kar je najbolj zanimivo je to, koliko ljudi se oblači tukaj v tradicionalna oblačila. Seveda so to samo turisti (in zelo veliko kitajskih turistov), pa vendar. Zanimivi prizori. Proti večeru sprehod po delu mesta Gion – ki je polno restavracij, barov, predel je tudi znan po gejšah.

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags:

When crying baby is good – Nakizumo festival

May 1st, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Včasih je fajn biti na določenem mestu v pravem trenutku. Ko sva se v nedeljo sprehajala po Asakusi, okoli Senso-ji templja, je za templjem potekal prav nenavaden dogodek. Ring, sumo borci in otroci.

To je Nakizumo festival, običaj star več kot 400 let, ki vsako leto poteka konec aprila po vsej Japonski. In je eden izmed tistih običajev, ki definitivno štejejo med bizarne. V japonščini se običaj imenuje Naku ko sodatsu (泣く子は育つ), kar v prevodu pomeni jokajoči dojenčki bodo hitreje rastli. To dejanje, jok, naj bi odganjalo zle duhove in spodbujalo zdravje in moč. Na običaju pa sodelujejo dojenčki, rojeni v predhodnem letu.

Torej… kaj torej se dogaja? Starši predajo svojega dojenčka sumo borcu. V ringu se ta “spopade” z drugim sumo borcem. Seveda dejansko ni nobenega fizičnega dvoboja med sumo borcema, ki poskušata z lahnim tresenjem in različnimi glasovi vzpodbuditi dojenčka da zajoka. Tisti, ki zajoka prej je zmagovalec. Če oba istočasno, potem tisti, ki joka bolj glasno. Včasih pa sumo borcem ne uspe in takrat poskušajo sodniki spodbuditi dojenčka k joku z različnimi (groznimi) maskami in ob istočasnem ponavljanju Naki! Naki! Naki! (Jokaj! Jokaj! Jokaj!). Nekateri dojenčki seveda takoj zajokajo, druge pa ne brigajo zli duhovi, saj jih niti sumo borci in sodniki ne uspejo pripraviti do joka 🙂 Še huje… nekateri se smejijo in zabavajo, drugi pa preprosto zaspijo ob tresenju…

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags:

Land of a rising sun – Japan

April 30th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Japonska je bila vedno ena izmed tistih držav, ki sem si jih hotel ogledati. Če ni več časa, tudi par dni zadostuje. Za japonski šnelkurs.

Torej. Letalska je bila rezervirana zadnji trenutek iz Pekinga v Tokyo, nazaj pa iz Kyota. Rezerviral sem na flyingblue milje in stalo je za dve osebi relativno ugodnih 60.000 milj (+200 EUR). Še največji problem je bil rezervirati let, saj online ni šlo, zato sem bil na vezi 30 minut s klicnim centrom v Parizu (na srečo je skype poceni). Tja grede Peking-Shanghai-Tokyo, nazaj pa Osaka-Peking, direkt. Sem se hotel izogniti kitajskim družbam, ampak so bile glede na število milj najbolj ugodne – zato China Eastern.

Tokyo je… velik… ogromen… okoli 13 miljonov prebivalcev, prvi vtis je, da ljudje stalno hitijo in se ne znajo ustaviti. Nastanjena sva bila v predelu Asakusa, kjer sem dobil relativno ugodno prenočišče za 4 dni (neke vrste aparthotel). In to v centru dogajanja, blizu barov in trgovin, cirka 10-15 minut hoje od najbližje metro postaje. In do te metro postaje je pripeljal direkten vlak iz letališča Haneda, kar je bilo super. Kako se torej premikati? Metro network je razvejan, JR network tudi, zraven je še en kup drugih firm. Ni problem priti od točke A do B, problem je v tem, da so to vse različni sistemi (in lastniki), za katere se rabi različne karte. Po malo proučevanja zemljevida se mi je zdel, da bova še najbolje prišla skozi z večdnevno karto za metro. JR linije so hitrejše, ampak ni nobene postaje blizu, tako da metro. 72 urna karta (samo za turiste) stane 1500 yenov (12,2 EUR) kar se mi zdi zelo ugodno, za primerjavo, dnevna za vse sisteme stane isto. Ključna težava je bila kupiti to karto, saj jo niso prodajali povsod – dalo se jo je npr. dobiti v nekaterih trgovinah (npr. ala BigBang), nobene pa ni bilo blizu. Metro je drugače super. Čist. Urejen. Vsaj kar sva se vozila ni bil prenatrpan.

Kaj torej videti v štirih dnevih v Tokyu? Pred odhodom sem vedel samo, da obstaja Tokyo tower, in to je to. Zanimivo, tega si sploh nisva pogledala. Prvi dan nisva želela daleč. Ogled okolice Asakuse (market za turiste), potem pa Ueno in bližnji park ter sprehod do Yanaka Ginze – marketa sredi relativno starega in tradicionalnega predela Tokya, kjer ni veliko visokih stavb, je pa veliko templjev in starih stavb. Prav super za uvod.

Drugi dan popolno nasprotje – Harajuku in popularni pop-up predeli tam okoli. Tukaj je tudi izredno popularna ulica Takeshita Street. Nekoč ulica japonskih najstnic, kjer so dobile vsa možna oblačila (danes je to še vedno na voljo), je pa vseeno danes to predvsem turistični del Tokya – kjer se turisti mešajo z japonskimi najstniki. Sledil je sprehod po Yoyogi parku (kjer je npr. prepovedan tek!) in ogled Meiji Jingu templja. Za zaključek dneva pa še kratka vožnja z metrojem v predel Shibuya. Ja, to je tam kjer naj bi bil najbolj “busy” prehod za pešce na svetu – Shibuya crossing. In seveda danes popularno shopping območje za mlade vseh starosti s kopico restavracij.

Tretji dan Tsukiji fish market, ki pa je bil žal zaradi praznika zaprt (to je pač tako če ne planiraš naprej). To je menda največji ribji market na svetu, ladje lahko svežim ulovom pristajajo direktno ob marketu. Odprt je tudi za turiste, sicer šele po 10uri, ko je največ dogajanja že mimo, ampak tam poteka vse. Od sprejemanja rib in morskih sadežev, predelava, preprodaja… znane so tudi avkcije tun (vsak dan ob 5h zjutraj), vendar je število mest zelo zelo omejeno in je treba priti v čakalno vrsto nenormalno zgodaj (pred četrto!). No, kljub temu, da je bil market zaprt (več ali manj so bile vidne samo prazne škatle in podgane, ki so se podile naokoli), pa je bil zunanji del, z restavracijami, odprt. Tam je možno dobiti za malo denarja super hrano in sushiji so tam še vedno odlični – sveži kot le malokje na svetu (čeprav, roko na srce, glede na to, da market ni delal, so bili stari en dan). Jutro na tem marketu je čisto dovolj in po parih urah si sit. Sledil je sprehod mimo ultrapopularne nakupovalne Ginze (kjer je znano gledališče pravo nasprotje novim in visokim stavbam) do Imperialnih vrtov. Ker pa cesar in njegova družina še vedno živi v imperialni palači je obisk vrtov zelo omejen. Žal sva zamudila vodeni ogled, zato pa je bil odprt del vrtov. Zvečer party distrikt – Shinyuku – na večerjo z japonskim prijateljem.

Četri dan sva šla že na vlak, ampak dopoldne sva si končno pogledala okolico Senso-ji templja v Asakusi… Vsi vodiči odsvetujejo ogled v nedeljo – in prav imajo. Bilo je res ogromno ljudi, ampak bilo je vseeno zanimivo.

Moj vtis? Po nekaj mesecih Kitajske je obisk Tokya prav sproščujoč. Ja, je vse skupaj hektično, vendar hkrati popolnoma urejeno. Promet je zmeren, na cesti vsi upoštevajo pravila in so na splošno do pešcev prijazni. Pravo nasprotje s Pekingom so avtomobili. Ne samo da jih je manj, so tudi precej manjši. Tukaj so očitno že prešli preko tistega – večje in dražje je bolje. Prav noro je kako si na določenih mestih oblegan z raznim kičem in svetlobnim onesnaževanjem. Shibuya, Shinyuku… glasno, svetlo… Stvar, ki me je tudi presenetila so trgovine in različnih lokali. Še vedno imajo tiste “old” fashion igralne salone, kjer so na voljo množice iger in konzol – notri pa je glasno glasno in še enkrat glasno. Trgovine so zanimive – veliko je tehničnih trgovin, ki jih v Pekingu ni – kot mi je bilo pojasnjeno, japonci še ne zaupajo spletnemu nakupovanju. Na drugi strani pa imaš predele, ki so popolno nasprotje – čisti zen – razni parki, in nenazadnje tudi predel okoli Ueno – Yanaki Ginza in podobno. Zelo veliko se vrti okoli hrane in moram priznati, da me je zelo presenetila. Dobra je. In niti tako zelo draga kot vsi govorijo. Še najdražja večerja (BBQ) je bila v zelo dobri in popularni restavraciji približno 60-70 EUR, ampak to je bilo 2x več kot sva dajala običajno. Še vedno sem ljubitelj ramen juh in gyozov (oboje pravzaprav izvira iz kitajske) in tak obrok lahko dobiš za precej manj kot 10 EUR. Poleg tega mi je tukaj street food zelo okusen. Ma, lahko greš v katerokoli trgovino in kupiš zapakirane sushije ali makije, pa bodo zelo okusni. Poleg tega se mi zdi, da dajo veliko več poudarka na kakovost hrane kot kitajci – npr. kakovost mesta in podobno.