Parc Floral – Pariz

August 16th, 2014 No comments


Rambouillet castle

August 15th, 2014 No comments

Sorry, this entry is only available in Slovene language.
Grad Rambouillet je še en izmed gradov v bližini Pariza. In še en, ki je bil med drugim pomemben za francoske kralje. Kljub temu, da je kralj Louis XVI (Ludvik XVI) živel v nedaleč oddaljenem Versaillesu, je ta grad “postal” njegova last leta 1783. Ker je bil na eni strani obkrožen z gozdom je bil zelo popularen kot grad ob lovišču. Njegovi ženi, Marii Antoineti, grad ni bil niti najmanj všeč, zato ji je dal zgraditi “mlekarno”, kjer je lahko poskušala mleko, sire, kreme… itd… Med revolucijo je bil izropan, kasneje je pa sem pogosto prihajal Napoleon I. Grad je bil tudi rezidenca zadnjega kralja iz roda burbonov, Charlesa X (Karel X), ki je umrl v izgnanstvu v Gorici, in je pokopan v Sloveniji v samostanu Kostanjevica. Pravzaprav, od Napoleona naprej je grad “državna last” in na volju francoskem vladarju (t.i. liste civile). Od tretje francoske republike naprej je bil grad poletna rezidenca za francoske predsednike, ki so sem vodili številne goste na lov. Še dandanes grad gosti eminentne goste, npr. eden izmed zadnjih je bil ruski predsednik Putin.

Bil je pa grad pomemben še zaradi nekaterih drugih dogodkov. Svoj štab med drugo svetovno vojno je imel tu general Charles de Gaulle, ki je od tu ukazal zadnji premik za osvoboditev Pariza. Tukaj je tudi prvi sestanek G6 (predhodnice današnje G7), tri mesece v letu 1999 pa so tukaj tudi potekala mirovna pogajanja za Kosovo.

Grad je vreden ogleda, ni pa must-do v Parizu. Okolica je lepa, notranjost pa nič posebnega, saj stalno menjajo opremo. In malo je pravzaprav originalne. Ima pa grad veliko zanimivih zgodb…

Mali Lošinj – Sunčana uvala

July 25th, 2014 Comments off


Categories: photo, Croatia Tags:

IRONMAN Austria – a report

July 15th, 2014 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovene language.
V tole tekmo v Avstriji sem vložil kar nekaj časa. Dejansko sem s treningi plavanja pričel kako leto in pol nazaj, ko sem komaj preplaval nekaj 10 metrov. Pa še to se skoraj utopil. Po ljubljanskem maratonu lani sem imel krajši odmor od treningov, v decembru sem pa zagrizel ponovno v trening. Čisto bazične priprave.

Tako sem od začetka leta do konca junija na treningih preživel cirka 230 ur, aktivnosti je bilo pa 220. Ni slabo. Preplaval sem cirka 115km, prekolesaril skoraj 3000km in pretekel nekoliko čez 800km. Za trening sem odtekel preko 800km, vključno z maratonom v Parizu aprila. Plavanje je sicer moja najslabša disciplina, saj mi precej manjka pravilna tehnika. Vendar to ni disciplina, ki bi bila odločilna. Najbolj me je skrbelo kolesa, ki ga je veliko, proga pa je fajn hribovita, jaz pa kljub 3000km in štirih krogov po progi imam premalo treninga in sem počasen. Tek me niti ni skrbel, ker je to moja najmočnejša disciplina… res pa da po 6-7 urah plavanja in kolesa telo drugače funkcionira. Ampak vseeno, čas pod 4 urami bi skoraj moral doseči v najslabšem primeru. Ker tekaško sem bil v dobri formi.

Že lani sem si postavil nekaj ciljev. Najbolj osnovni je bil, da preživim ironmana pod 12 ur. Načeloma bi mi moralo to uspeti skoraj v vsakem primeru, razen če bi se kaj zgodilo. A plan je bil pod 11 ur. Tudi to bi skoraj moral doseči, če bi le solidno odkolesaril (okoli 5h50m-6h). No, skrite sanje pa je bil čas okoli ali pod 10h30m. V tem primeru bi se moralo vse poklapati, jest pa odlično počutiti.

Po tekmi v St. Poltnu me je čakalo še par zelo težkih in dolgih treningov. Napako pa sem naredil, da sem poskušal nadoknaditi kolo, ki sem ga izpustil med dopustom na Korziki. Vročina je bila začetek junija peklenska, v sredini junija pa se je ohladilo in začelo deževati. Meni je to zelo ustrezalo, saj sem imel za zadnja dva tedna načrtovano precejšno zmanjšanje tako količine kot dolžine treningov, s tem da je bilo tudi manj visoko intenzivnih. In prišel je zadnji teden, in plavanje v jezeru. Že dva dni sem rahlo pokašljeval, ampak se na to nisem oziral, saj sem imel že dva dni prosto. In odplaval sem do otoka in nazaj tako hitro kot že dolgo ne…

Check-in kolesa in druga organizacija:
Pred odhodom v Celovec so me malo skrbela parkirišča, ki pa jih je bilo dovolj. Sam razstaviščni prostor je bil precej večji kot pri “polovičnih” ironmanih, in kar nekaj firm je ponujalo ugodne popuste… Ko bi le bil pri volji in kaj rabil, idealno mesto za šoping ;-) Sama registracija je potekala hitro in zelo učinkovito. Zraven so bili tudi računalniki, kjer si se lahko prijavil tudi za Ironman Austria 2015. Ampak to mene ni ravno zanimalo. Vsaj ta trenutek ne.

Tekma:
Tekma je bila super. Vreme odlično za tekmo, saj se je v prejšnem tednu in pol kar ohladilo. Vendar. Mene ni bilo na štartu. Sem se odločil pravzaprav približno 36 ur prej, da je tekma zame izgubljena. Razlog? Po rahlem pokašljevanju v ponedeljek in torek, sem v sredo dobil vročino. Pa iz nosa je teklo, in se na koncu še zamašilo. In vročina je bila poštena. Dvakrat na dan. Ker sem v četrtek bolje počutil nisem hotel vzeti dopusta, pa sem lepo šel v službo. In kašljal. Ko sem domov prišel spet vročina, ampak nižja kot dan prej. Ne bo panike sem se takrat še vedno slepil. V petek zjutraj se kar dobro počutim, iz nosa ne teče več, čeprav kašelj ne pojenja. Vendar… v službi zgodaj popoldne ne morem več in grem domov. Od takrat pa do nedelje se imel redno vročino 38,5c. Dva do trikrat na dan. Ker pa to ni bilo več zabavno, sem v petek zvečer že sam pri sebi vedel, da z ironmanom v nedeljo ne bo nič… pa še žejn sem bil zraven… S težavo sem sprejel edino pravo odločitev. Da me ne bo na štartu, Da niti ne grem v Celovec čekirat kolesa… ker itak… tako bolan ne bi zmogel niti plavanja… vseeno pa… vztrajal sem pri tekmi in jo tudi spremljal na avstrijski tv… samo na napačni strani Karavank.

Namesto tekme…
Ker kašelj in vročina ne pojenjata, naslednji dan namesto načrtovanega dopusta in okrevanja po tekmi vzamem bolniško in grem na pregled v bolnico. Pritisk, poslušanje dihanja, slikanje prsnega koša, odvzem krvi, EKG, pač nevarnost pljučnice. Načeloma vse solidno, edino zdravnica ima zelo resen obraz ko pridejo izvidi. Reče na se usedem na stol, in da mi sicer niso (še) ugotovili pljučnice, imam pa hudo dehidracijo in akutno odpoved ledvic. Ufa. Sliši se hudo. In najhuje še pride. In reče, da če želim, da me “sestavijo” relativno hitro skupaj, da moram takoj na infuzijo in tudi ostati v bolnici.

Ko vprašam… ja, koliko časa pa bom moral biti tukaj, zdravnica odgovori… dan, mogoče dva… kar pa je bilo samo zelo prijazno dajanje upanja. Takoj so me priklopili na infuzijo in mi dali tako cirka 3 litre tekočine direkt v žilo. In naslednji dan. In še en dan potem. In potem so nadaljevali z manjšimi količinami. Tako sem ostal tam 5-7 dni, dokončno pa sem bil odpuščen čez 10 dni.

Epilog
Bil je splet okoliščin. Pretreniranost, veliko premalo uživanja tekočin in vztrajna vročina. Verjetno sem po polovički ironman začel pretiravat s treningi, nisem pa se se dovolj hidriral. Preprosto nisem čutil žeje. Sploh ne na plavanju. Potem pa še vročinski val, ko bi moral piti še več. Pa nisem. Čez rob me je verjetno vrgla vročina. In takrat je bilo že prepozno za hitro okrevanje. Tudi možni načrti za letos so na OFF. Ah… dolga bo do septembra, ko bom mogoče lahko začel ponovno s kakim tekom za sprostitev živcev…

Categories: sport, Triathlon Tags: ,

IRONMAN Austria – bike course

June 15th, 2014 Comments off

IRONMAN Austria is one of the fastest ironman courses on the ironman circuit. Bike route is also extremly fast due to two factors. It is undulating and relatively straight – only two or three sharper corners where one needs to brake hard. Bike course is perfectly marked (congratulations to austrians to keep these markings on the road) and it isn’t difficult to follow also in off time. In 2014 there was only one corner, where I had problems and made a wrong turn (you will not have that problem during the race) – Schieffling am See. Beware, that you have to turn right before Billa store.

Despite its popularity and speed, bike course is not the easiest. At least the profile is quite hilly, though at the same time, there are no extremly difficult uphills. The lowest point is at the Worthersee (450m above sea level), the highest is at around 700m above sea level at the top of Rupertiberg. There are two major climbs. First towards Faaker See, at around km 32 (km 122 in the second lap), which is not particularly long, but can get steep (only around 1.5km long). The second is Rupertiberg on km 66 (km 156 in the second lap). This one is longer and also partly quite steep. However, if you are accustomed to difficult alpine climbs both climbs will seem easy. There are also some minor climbs on the route, but are not so difficult, however they do slow you down (unless you are a pro).

Bike Course is in my opinion (and also according to my garmin) slightly shorter of 90km, but it climbs in total around 1700m of altitude (850m per lap). The descent are relatively fast and easy and mostly doable on aerobars. There are though a few corners where one needs to be careful. The road has mostly good surface, the worst in the Klagenfurt, where road along the stadium is realy bad.

Ironman Austria