(Slovenščina) Ultra-Trail Vipavska dolina – UTVV50

May 17th, 2018 No comments

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.


foto: Marijan Močivnik

Letos nisem imel in še vedno nimam nekih velikih tekaških tekmovalnih načrtov, saj mi je tek predvsem veselje in sprostitev kot karkoli drugega. Kilometrina v prvih mesecih niti ni bila majhna, in v januarju ter februarju sem se ob kratkih dnevih in pomanjkanju svetlobe po službi preganjal predvsem po ljubljanskem Rožniku. In tako sem januarja enega izmed poslužbenih tekov (fajn blatnega) izvedel s šefom, ki mi je namignil, da namerava maja iti spet na 50-tko v Vipavo. Na ultra trail Vipava, ki vključuje tudi vzpon na Nanos.

Pa sem še sam začel brskati po netu in sem si hitro rekel. 52km. 2400+ višinskih metrov. To bi znalo biti zanimivo. Še posebej za nekoga, ki je predvsem cestni in ravninski tekač, ki nikoli še ni pretekel več kot 42km, kot pač znaša maraton. Pa sem se prijavil. In nadaljeval s svojimi običajnimi teki za veselje, edino par ekstra vzponov na Rožnik sem še dodal.

… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.

… en mesec kasneje… 12. maj
zbudim se zgodaj, jutranja rutina je poznana iz maratonov in ironmanov, tako da to ne dela preglavic. Vseeno sem pa živčen, ker grem prvič na tako dolg tek in ne vem kaj vse rabim. Vožnja iz Volčje drage do Vipave je kratka, tam pa počakam na prevoz do štarta. Organizacija je vredu, WCji (ja, tudi to je pomembno!) čisti – razen enega pixija na parkirišču v Vipavi, ki verjetno ni bil očiščen že par let. In se je začelo.

Štart je v Vipavskem križu in po kratkem teku po ozkih uličicah sledi kratek, relativno strm spust. Potem pa edinih par res ravnih kilometrov (kjer sem dober). Ampak vseeno ne navijem tempa, pravzaprav, zadržujem se, da ne bi začel prehitro, ker vem da bom kasneje še zelo trpel. Še prehitro pridemo do vasi Velike Žablje in tam se začne. Klanec. In na koncu vasi se odločim, da bom kar hodil. Ne da sem tako hitrejši, le porabim precej precej manj energije. In taka je bila moja taktika za cel tek. Lepo počasi v klance, brez napora. Tukaj pa me začnejo množično prehitevat, ampak se ne sekiram. Uživam v lepem vremenu in razgledih. Po približno 7,5km dosežemo Ostri vrh (naredimo že skoraj 300m višinske razlike) in sledi na začetku precej neprijeten spust po trailih. Počivanja ni, takoj spet vzpon, na koncu še celo precej strm. Prehiti me ena mlada madžarka, za katero se izkaže, da se bova stalno “prehitevala”. Ona mene navzgor, jest njo po ravnem in navzdol. Do Erzelja pridem relativno spočit, sicer pa kako ne bi – mimo je šlo šele 12,5km. Kak kilometer po ravnem asfaltu je pravi balzam za mojo dušo, in spet sem v svojem elementu. V nadaljevanju se malo začvekam s sotekačem in pri enem vinogradu zgrešiva pot. Ufa… na koncu se izkaže, da sva naredila skoraj 1km preveč in tako izgubila približno 6 minut. Ampak OK. Psihično se pripravljam na vzpon na Štjak okoli km 18. Ni dolg vzpon, manj kot 2km, ampak naredi se 300m višine, kar je kar precejšen naklon. Seveda sem ponovno počasen gor in ga tudi prehodim. Sem pa vseeno hitrejši kot pred enim mesecem. Na vrhu se psihično “oddahnem”, saj sem teh prvih 20km pretekel in prehodil brez večje krize, relativno sproščen in v dobrem stanju. Psihično sem itak že na vzponu na Nanosu. no ja… ne tako hitro… vmes so malo spremenili progo glede na prejšna leta, in pot na Sv. Socerb pelje po ovinkih in se zaključi s strmim vzponom po gozdu. Preklinjam pri sebi, ker sem še par minut nazaj pričakoval, da bom samo tekel navzdol.

S krajšimi postanki na kontrolnih točkah in izgubljanju po vinogradih pritečem v Podnanos po približno 3h30m. Počasneje od plana. In v Podnanosu vzamem palice in si napolnim bidon. Pot v neznano se začne – menda 10km vzpona. Strmina na začetku ni prehuda in bi se jo definitivno dalo pretečt. Ampak raje hodim, varčujem z energijo. Že zelo kmalu dohitim prve tekače (tiste najpočasnejše) na 30km. In po približno 2,5km (in skoraj 30 minutah) pridem do asfaltirane ceste. Naklon popusti in lahko začnem s tekom. No, noge se tokrat ne strinjajo z mano. In kmalu me začne špikati v veliki mečni mišici. Noge očitno nočejo teka. Pa bomo hodili naprej. In pot naprej, do Lovske koče, se vleče. ZELO. Za 5km porabim celo uro in 10 minut. In tam zaslišim grmenje, ki se očitno približuje Nanosu… tole pa ne bo dobro. Na srečo se pri lovski koči pot (vsaj za nekaj časa) zravna, tako da je prav osvežujoče spet malo tekati. Prehitevanje počasnih tekačev na 30km je na tej potki že mestoma neprijetno. In še prehitro se pot postavi navzgor. In že vnaprej vem, da bo klanec hud – v zadnjih 3km se bomo vzdignili za približno 350 metrov. Poleg tega se iz daljave vidi samo sedlo in ne vrha, tako da nimam pojma koliko je še potem treba gor. In oblaki naokoli Nanosa vedno bolj črni. Ampak vse bolj tudi izgleda, da bodo šle nevihte mimo, vsaj tista najhujša gre tam proti Krasu.

Vrh Nanosa. Za vzpon sem porabil več kot 2 uri. Počasi. Ampak moj element še prihaja – 13km, večinoma navzdol, do cilja. In začetek je res fantastičen in hiter. Rad tečem po makadamu navzdol. V nekaj metrih dohitim in prehitim dva tekača na 50km strasi in kar nekaj na krajši. Ampak hitro, mogoče prehitro se trasa UTVV odcepi na potko, na kratek, a strm vzpon. Ob sebi nisem videl junaka, ki bi ga pretekel (verjetno sem prepočasen -> so ga pa sigurno pretekli najhitrejši). In takoj spust. Tehnični 🙁 In na moje razočaranje je bila do Abrama pot skozi malo gor dol, s tehničnimi spusti. Potke so super, ampak… moje noge ne sodelujejo najbolje. Mečna mišica se pritožuje, vse pogosteje zahodim in še po ravnem tečem s težavo. Pa rahlo sem že izčrpan, saj nisem nič resnega jedel že od Podnanosa (na vzponu se mi je telo začelo upirati športni hrani). In zadnjih 5-6 km se vleče. Oznake za preostale kilometre se kar nočejo vrstiti 🙁 Sledi še spolzek, neprijetni spust do Vipave, ampak ok… kmalu bo konec… Zanimivo je, da sem navzdol predvsem prehiteval in kljub nezmožnosti teka po ravnini prišel do cilja z vrha v manj kot uri in pol.

Cilj. Po 7h11m23s. Za pričakovanji, ampak končal sem. Dosti imam teh dolgih tekov. Nisem jest za laufanje v klanec. Tuš, hrana (mmmm… klobasa je bila zadetek v polno, prav lačen sem bil) in gremo domov. Fizično in psihično izčrpan. Da niti ne omenjam, da me je šef pričakovano prehitel za več kot uro. In moj so-vitez teka s katerim sva približno enako hitra po ravnem za skoraj pol ure. Rezultati: http://www.ultratrail.si/rezultati/rezultati-2018/
GPS zapis na Strava

Hja… po “tehtnem” razmisleku pa… čas niti ni tako “slab” za prvič in za nekoga, ki ni tekač v hrib. In jest bi še šel kaj takega. Samo treninge bo treba malo prilagoditi, predvsem pa pospešiti hojo v klanec, kjer sem res počasen 🙂 Sedaj vem. 52km in približno 2400 višinskih metrov gor in dol. Vem kaj me čaka. Easy. Ja, naslednje leto spet.

Categories: sport, Run, competitions Tags: , ,

(Slovenščina) 22. Ljubljanski maraton

October 30th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.


Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pred maratonom smo imeli kar dolgo razpravo kaj bi letos bili kot “šeme”. Ampak odločitev je na koncu bila enoglasna. Glede na to, da so slovenski košarkarji zmagali na evropskem prvenstvu, je prav “hommage” njim najboljša izbira. In smo bili, košarkaši.

Pred štartom se je bilo treba seveda primerno ogreti in nastaviti merilec – da bomo čimbolj uspešni pri metanju trojk med tekom. Trener Igor je zaukazal, da mora na koncu vsaj prva peterka preteči cel maraton. Seveda je moral tudi bosonogi ata Roblek na ta celga. Ni pardona če tako reče trener. In smo šli. Začetek je bil dober. Po nekaj uspešnih driblingih, podajah in tricah smo že bili na Bavarskem dvoru. Tam sva se odločila z Zvezdo, da greva v protinapad. In sva šla naprej. Preostanek teka je relativno hitro minil. No… relativno. Dokler smo tekli z orkanskim vetrom je bilo super (ko sem imel občutek, da so kozarčki na tleh hitrejši od mene), proti precej manj. Mene je žal začelo pobirati že na kilometru 30 in na koncu sva se z Zvezdo že kr vlekla in kar ni hotelo biti konec igrišča ljubljanske maratona. Hitrost (ali “šema) ni bila problem, je pa dejstvo, da sva se precej ustavljala za fotografije in pozdravljanja ter zaradi tega tekla zelo neenakomerno, da niti ne omenjam tapkanje košarkarske žoge (še dobro, da je bila samo tista otroška). Po treh urah in 30 minutah sva le pritekla v cilj. In še imela moči za šov in šprint. Sicer samo z eno žogo (drugo sva podala naprej ob polovici), ampak bolje to kot z nobeno. Vglavnem, zadetek v polno in bilo je fajn.


(večina spodnjih fotk je od Vlaste in našega trenerja Igorja)

Great Wall Marathon

May 23rd, 2017 Comments off


Monkeys, bamboo forest and more

May 4th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Okoli Kyota je precej različnih zanimivosti. Ena mi je padla takoj v oči – bambusov gozd v Arashiyami, kraju nedaleč od Kyota. Magične fotke, to je treba videt…

Kako priti do Arashiyame? Najbolj enostaven način je vlak. Glede na to, da je razdalja majhna, gre to zelo hitro do tja. Ampak bolj zabavna in zanimiva pot je definitivno kolo. In tudi ne prenaporna, saj je v eno smer približno 10km. Kar je ravno idealno za “sprehod”, tako daleč da niti zašvicaš.


Kyoto je načeloma prijazen za kolesarje. No, razen v čistem centru, kjer je nekaj glavnih ulic “off limits” za kolesarje. Ampak večina ulic ima tudi lepe, zgledno urejene kolesarske poti. Iz prenočišča greva direktno proti zahodu – po široki aveniji z lepo kolesarsko. Motijo samo pogosti semaforji in ustavljanje na semaforjih. To ni Kitajska in tukaj se kolesarji in pešci ustavijo pred rdečo lučjo tudi če ni nikogar na cesti. Kmalu cesta pripelje do reke Katsura ob kateri pelje prav fajna kolesarska pot proti Arashiyami. Lepo vreme, ravno prav toplo in nič vetra. Super. Prvi “postanek” v Arashiyami je t.i. opičji park – kjer je habilitiranih veliko opic, ki tam preživljajo dneve, saj jih hranijo. Proti večeru se te opice umaknejo nazaj v gozd, v naravo. Je pa zanimivo, za hranjenje imajo nastavljene posebno hišo – od tam lahko turisti hranijo opice. In prav zanimivo je, da drugje sploh ne težijo za hrano. So sicer radovedne, vendar ne težijo. Je tudi zanimivo, ker tukaj so ljudje zaprti v prostoru, opice pa se zunaj prosto gibljejo. Vzpon do tja je kar hud (no, 15 minut hoje navzgor), ampak je razgled, z opicami vred vreden.

Arashiyama je zelo turistična – na reki je polno čolnov, glavna ulica je zelo bizi in polna ljudi. Malo stran od tega vrveža greva v eno malo, a super sushi restavracijo. Ni čudno, da je skoraj prazna, saj se večina obrne še preden pride tja. Arashiyama je znana tudi po zelo lepih urejenih parkih. Načrtoval sem ogled Okochi-Sanso vile – to ni neka vila ali posest z zgodovino, kljub temu pa jo je njen nekdanji lastnik, znani japonski igralec, naredil zelo zanimivo. Vrt je med najlepšimi daleč naokoli. Ker nekako narobe zavijem, prideva direktno do Tenryu-ji templja. Ok, pa gremo sem notri in ja tudi ta tempelj je zanimiv s prekrasnim vrtom. Sledi samo še višek dneva – bambusov gozd. Mističen, magičen… nekaj kar ni iz tega sveta. Zdej, prvi vtis je… zanimivo, ampak… ljudi je toliko, da se vsaka mističnost popolnoma izgubi. Pravzaprav ni nekega hudega čara gledati druge turiste kako delajo selfije. Bi bilo treba priti sem ali zgodaj zjutraj ali pa ob mraku. Takrat bi verjetno res bilo mistično. Zato je čas, da se raje pobereva in greva proti domu. Za vrnitev izberem drugo, mogoče še bolj razgledno potko. In ja, ta pelje po res zanimivih cesticah, drevoredih… zemljevid na telefonu tukaj zelo pomaga. Še prehitro prideva nazaj v mesto, kjer se začne kalvarija. Semafor ob semaforju in počasi že izgubljam živce. S tem, da na tem delu sploh ni lepe kolesarske, ampak se kolesarji vozijo kar po pločniku, kar seveda onemogoča hitrejšo vožnjo… ufa…

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags:

Temples, shrines and more temples – Kyoto

May 3rd, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Najprej priznanje. Do aprila nisem imel pojma kaj bi bilo za videti v Kyotu. Vedel sem, da je bil tam pred več kot 30 leti podpisan kyotski podnebni sporazum, ampak kaj več pa ne. In zakaj sem izbral to mesto za ogled? Preprosto. Letalsko sem dobil iz Osake, in je bilo pač primerno poleg Tokya videti še kaj. In sedaj vedno bolj razmišljam, Kyoto je definitivno višek mojega obiska Japonske. In kraj kamor bi šel še. Za videti je ogromno, zgodovina je zanimiva, pa še mesto je totalno fajno.

V Tokyo sva potovala kar z vlakom – bullet train Shinkasen – to je njihov najhitrejši vlak. Po pravici povedano ni občutek nič drugačen kot na japonskem bullet vlaku ali belgijskem Thalysu. Ampak je vseeno fajn in imam take vlake precej raje kot pa letalo. Poleg tega se med Tokyom in Kyotom ne splača leteti. Vlak traja okoli 2 uri in 30 minut in greš iz centra in prideš v center. Letalo pa vsaj na tej razdalji ne leti dolgo, ampak precej dlje traja da prideš na letališče in iz letališča, ter seveda čakaš na letališču. No, priznam, mogoče bi bil razgled na goro Fuji lepši.

Hotel sem rezerviral rahlo ven iz centra – tudi zato, ker sem enkrat želel bivati v tradicionalnem ryokanu – to je japonskem b&b. Imenoval se je pa Luck You. Zanimivo ime. No, na zunaj ni bil nič posebnega, notri pa je bil super. Osebje zelo zelo prijazno in ustrežljivo. Ker je tipični japonski, je bilo tudi spanje na tatamiju tudi zanimivo. Meni osebno ena žimnica ni bila dovolj, dve sta bili pa super. Posebno doživetje je bil tudi onsen, oz. public bath, ki se je nahajal samo čez cesto. In v ryokanu smo dobili vse potrebno, tudi brezplačen vstop.


Ker sva bila v Kyotu le malo časa sem naredil natrpan program ogleda templjev in znamenitosti. In ta plan se je porušil še prvi dan… No, začela sva z ogledom centra in Nishiki marketa, ki je osrednje nakupovalno središče za hrano (in spominke) v Kyotu. In vsa hrana tam te naredi kar lačne. Od prvotnega načrta so od templjev ostali v načrtu samo Shoren-in, Chion-in in Kiyomizu-dera. Moram priznati, da je bil prvi tudi najboljši – predvsem zato, ker je bilo tam notri zelo malo ljudi. Skupaj z vrtom je zelo lepo urejen in notri je prav spokojno mirno vzdušje. Chion-in je najpomembnejši in največji tempelj za vernike. Mene je rahlo razočaral, saj je bila glavna stavba zaradi prenove zaprta – je bilo pa zanimivo poslušati mrmranje in molitve menihov. Kiyomizu-dera je pa daleč najbolj fotogeničen tempelj. Žal ima eno pomanjkljivost, in to je da obnavljajo. Škoda, nič od fotogeničnosti, saj so povsod delavski odri. Ampak vseeno, lahko si samo predstavljam kako zgleda tukaj ko cvetijo češnje ali pa jesensko listje spreminja barve. Kar je najbolj zanimivo je to, koliko ljudi se oblači tukaj v tradicionalna oblačila. Seveda so to samo turisti (in zelo veliko kitajskih turistov), pa vendar. Zanimivi prizori. Proti večeru sprehod po delu mesta Gion – ki je polno restavracij, barov, predel je tudi znan po gejšah.

Categories: 2017 Japonska, Asia, photo, Japonska, travel Tags: