Ultra-Trail Vipava valley – UTVV50

May 17th, 2018 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.


foto: Marijan Močivnik

Letos nisem imel in še vedno nimam nekih velikih tekaških tekmovalnih načrtov, saj mi je tek predvsem veselje in sprostitev kot karkoli drugega. Kilometrina v prvih mesecih niti ni bila majhna, in v januarju ter februarju sem se ob kratkih dnevih in pomanjkanju svetlobe po službi preganjal predvsem po ljubljanskem Rožniku. In tako sem januarja enega izmed poslužbenih tekov (fajn blatnega) izvedel s šefom, ki mi je namignil, da namerava maja iti spet na 50-tko v Vipavo. Na ultra trail Vipava, ki vključuje tudi vzpon na Nanos.

Pa sem še sam začel brskati po netu in sem si hitro rekel. 52km. 2400+ višinskih metrov. To bi znalo biti zanimivo. Še posebej za nekoga, ki je predvsem cestni in ravninski tekač, ki nikoli še ni pretekel več kot 42km, kot pač znaša maraton. Pa sem se prijavil. In nadaljeval s svojimi običajnimi teki za veselje, edino par ekstra vzponov na Rožnik sem še dodal.

… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.

… en mesec kasneje… 12. maj
zbudim se zgodaj, jutranja rutina je poznana iz maratonov in ironmanov, tako da to ne dela preglavic. Vseeno sem pa živčen, ker grem prvič na tako dolg tek in ne vem kaj vse rabim. Vožnja iz Volčje drage do Vipave je kratka, tam pa počakam na prevoz do štarta. Organizacija je vredu, WCji (ja, tudi to je pomembno!) čisti – razen enega pixija na parkirišču v Vipavi, ki verjetno ni bil očiščen že par let. In se je začelo.

Štart je v Vipavskem križu in po kratkem teku po ozkih uličicah sledi kratek, relativno strm spust. Potem pa edinih par res ravnih kilometrov (kjer sem dober). Ampak vseeno ne navijem tempa, pravzaprav, zadržujem se, da ne bi začel prehitro, ker vem da bom kasneje še zelo trpel. Še prehitro pridemo do vasi Velike Žablje in tam se začne. Klanec. In na koncu vasi se odločim, da bom kar hodil. Ne da sem tako hitrejši, le porabim precej precej manj energije. In taka je bila moja taktika za cel tek. Lepo počasi v klance, brez napora. Tukaj pa me začnejo množično prehitevat, ampak se ne sekiram. Uživam v lepem vremenu in razgledih. Po približno 7,5km dosežemo Ostri vrh (naredimo že skoraj 300m višinske razlike) in sledi na začetku precej neprijeten spust po trailih. Počivanja ni, takoj spet vzpon, na koncu še celo precej strm. Prehiti me ena mlada madžarka, za katero se izkaže, da se bova stalno “prehitevala”. Ona mene navzgor, jest njo po ravnem in navzdol. Do Erzelja pridem relativno spočit, sicer pa kako ne bi – mimo je šlo šele 12,5km. Kak kilometer po ravnem asfaltu je pravi balzam za mojo dušo, in spet sem v svojem elementu. V nadaljevanju se malo začvekam s sotekačem in pri enem vinogradu zgrešiva pot. Ufa… na koncu se izkaže, da sva naredila skoraj 1km preveč in tako izgubila približno 6 minut. Ampak OK. Psihično se pripravljam na vzpon na Štjak okoli km 18. Ni dolg vzpon, manj kot 2km, ampak naredi se 300m višine, kar je kar precejšen naklon. Seveda sem ponovno počasen gor in ga tudi prehodim. Sem pa vseeno hitrejši kot pred enim mesecem. Na vrhu se psihično “oddahnem”, saj sem teh prvih 20km pretekel in prehodil brez večje krize, relativno sproščen in v dobrem stanju. Psihično sem itak že na vzponu na Nanosu. no ja… ne tako hitro… vmes so malo spremenili progo glede na prejšna leta, in pot na Sv. Socerb pelje po ovinkih in se zaključi s strmim vzponom po gozdu. Preklinjam pri sebi, ker sem še par minut nazaj pričakoval, da bom samo tekel navzdol.

S krajšimi postanki na kontrolnih točkah in izgubljanju po vinogradih pritečem v Podnanos po približno 3h30m. Počasneje od plana. In v Podnanosu vzamem palice in si napolnim bidon. Pot v neznano se začne – menda 10km vzpona. Strmina na začetku ni prehuda in bi se jo definitivno dalo pretečt. Ampak raje hodim, varčujem z energijo. Že zelo kmalu dohitim prve tekače (tiste najpočasnejše) na 30km. In po približno 2,5km (in skoraj 30 minutah) pridem do asfaltirane ceste. Naklon popusti in lahko začnem s tekom. No, noge se tokrat ne strinjajo z mano. In kmalu me začne špikati v veliki mečni mišici. Noge očitno nočejo teka. Pa bomo hodili naprej. In pot naprej, do Lovske koče, se vleče. ZELO. Za 5km porabim celo uro in 10 minut. In tam zaslišim grmenje, ki se očitno približuje Nanosu… tole pa ne bo dobro. Na srečo se pri lovski koči pot (vsaj za nekaj časa) zravna, tako da je prav osvežujoče spet malo tekati. Prehitevanje počasnih tekačev na 30km je na tej potki že mestoma neprijetno. In še prehitro se pot postavi navzgor. In že vnaprej vem, da bo klanec hud – v zadnjih 3km se bomo vzdignili za približno 350 metrov. Poleg tega se iz daljave vidi samo sedlo in ne vrha, tako da nimam pojma koliko je še potem treba gor. In oblaki naokoli Nanosa vedno bolj črni. Ampak vse bolj tudi izgleda, da bodo šle nevihte mimo, vsaj tista najhujša gre tam proti Krasu.

Vrh Nanosa. Za vzpon sem porabil več kot 2 uri. Počasi. Ampak moj element še prihaja – 13km, večinoma navzdol, do cilja. In začetek je res fantastičen in hiter. Rad tečem po makadamu navzdol. V nekaj metrih dohitim in prehitim dva tekača na 50km strasi in kar nekaj na krajši. Ampak hitro, mogoče prehitro se trasa UTVV odcepi na potko, na kratek, a strm vzpon. Ob sebi nisem videl junaka, ki bi ga pretekel (verjetno sem prepočasen -> so ga pa sigurno pretekli najhitrejši). In takoj spust. Tehnični 🙁 In na moje razočaranje je bila do Abrama pot skozi malo gor dol, s tehničnimi spusti. Potke so super, ampak… moje noge ne sodelujejo najbolje. Mečna mišica se pritožuje, vse pogosteje zahodim in še po ravnem tečem s težavo. Pa rahlo sem že izčrpan, saj nisem nič resnega jedel že od Podnanosa (na vzponu se mi je telo začelo upirati športni hrani). In zadnjih 5-6 km se vleče. Oznake za preostale kilometre se kar nočejo vrstiti 🙁 Sledi še spolzek, neprijetni spust do Vipave, ampak ok… kmalu bo konec… Zanimivo je, da sem navzdol predvsem prehiteval in kljub nezmožnosti teka po ravnini prišel do cilja z vrha v manj kot uri in pol.

Cilj. Po 7h11m23s. Za pričakovanji, ampak končal sem. Dosti imam teh dolgih tekov. Nisem jest za laufanje v klanec. Tuš, hrana (mmmm… klobasa je bila zadetek v polno, prav lačen sem bil) in gremo domov. Fizično in psihično izčrpan. Da niti ne omenjam, da me je šef pričakovano prehitel za več kot uro. In moj so-vitez teka s katerim sva približno enako hitra po ravnem za skoraj pol ure. Rezultati: http://www.ultratrail.si/rezultati/rezultati-2018/
GPS zapis na Strava

Hja… po “tehtnem” razmisleku pa… čas niti ni tako “slab” za prvič in za nekoga, ki ni tekač v hrib. In jest bi še šel kaj takega. Samo treninge bo treba malo prilagoditi, predvsem pa pospešiti hojo v klanec, kjer sem res počasen 🙂 Sedaj vem. 52km in približno 2400 višinskih metrov gor in dol. Vem kaj me čaka. Easy. Ja, naslednje leto spet.

5 days in Languedoc-Roussillon (FR)

April 30th, 2018 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Nekam je bilo treba iti v času prvomajskih praznikov. Ker sem že ravno bil v Parizu pred prazniki je bila destinacija Francija. Opcija je bila najprej Normandija, potem Provansa in na koncu pokrajina Languedoc-Roussilion. Tja so bili namreč relativno poceni TGV vlaki (“relativno” saj je bila cena skoraj 200 EUR na osebo, medtem ko bi bilo v provanso dražje). Pa še na izbrane dneve niso štrajkali.

Okvirni načrt je bil start in začetek v Montpellierju, vožnja Carcassoneja in tam ogled še nekaterih katarskih gradov, ki se nahajajo proti Španiji in vožnja nazaj. Žal je zelo slaba vremenska napoved (in napovedano deževje) malo pokvarila načrte, zato sva celodnevno potepanje po gradovih nadomestila z obiskom obmorskega kraja Sete.

Prvi postanek je bilo mesto Montpellier. Mesto je bilo na začetku predvsem trgovsko mesto, že leta 1180 pa je bila tam zgrajena medicinska fakulteta. In danes je to še vedno pomembno univerzitetno mesto, kar se zelo vidi na samem utripu v mestu. Kljub zgodovini daje mesto zaradi študentov vtis zelo mladega mesta. In fajn se je sprehajati po uličicah, nima pa nekih hudo zanimivih zgodovinskih atrakcij. Vseeno se je fajn malo izgubljati po enem najstarejših botaničnih vrtov v Franciji, posedeti na zelenicah ob slavoloku zmage… Je tudi mesto s precej muzeji, za njih pa ni bilo časa. Zablesti pa zvečer, ko se odprejo preštevilne restavracije z odlično hrano. Zelo dobro.

Naslednji dan sva najela na želežniški postaji avto. Moja francoščina je tako tako, ampak uslužbencu je res šel jezik in je govoril noro hitro – moral sem ene dvakrat preveriti ali sem prav razumel. Naročil sem najcenejši kompakt avto, dobil za isto ceno Opel Mokka X. Not bad. Cilj dneva je bil Carcassone, ki je ena največjih atrakcij v tem delu Francije, ampak še prej postanek v Beziersu. Mesto je staro, tam so bili že rimljani in že nekaj sto let kasneje je bilo obzidano. V času križarskih vojn je bilo to tudi eno izmed pomembnejših katarskih mest, ki pa je bilo potem okoli 12st popolnoma opustošeno. Prvi vtis v mestu sicer ni bil odličen, saj na glavnem mestnem trgu na veliko gradijo in prenavljajo. Tako kot še na nekaterih drugih mestih. Zanimiva je bila katedrala Sv. Nazarija, ampak več ali manj sva se samo sprehajala po uličicah.

Pot sva nadaljevala izven avtocest, po običajni magistralki do Carcassoneja. Neverjetno veliko hitrostnih kamer in ni dvoma, da bom dobil kako obvestilo o preveč hitri vožnji.

Categories: Europe, photo, France, travel Tags:

(Slovenščina) Božični Salzburg

December 27th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

Pravijo, da ima Salzburg okoli božiča prav poseben čar. Ja, seveda ga ima. En kup stojnic, toplih (in opojnih) napitkov, preste in seveda ogromna gužva. Izlet je bil enodneven in do Salzburga od meje hitro prideš. No, včasih prehitro. Kljub temu, da sem vozil kot upokojenec me je na avtocesti ujela hitrostna kamera, saj sem na avtocestnem križišču pri Spittalu namesto 100kmh vozil 110kmh. 30 EUR.

Sem bil pa prvič v Salzburgu, mestu Mozarta. Ker pa smo pozno odrinili iz Gorenjske in še pozneje prišli smo bili tam šele okoli 11h, tako da nam ni ostalo prav veliko od dneva. Seveda časa za muzeje ni bilo, smo si pa od zunaj pogledali, kar se je dalo – seveda brez načrtov kaj videti. Vključno z mozartovimi kuglicami (kao s tistimi originalnimi). Bolj kot sam božični sejem me je navdušil grad nad mestom. Fenomenalni razgledi in svetloba ob sončnem vzhodu. Ključni problem s sončnim zahodom je bil v tem, da je zelo hitro postalo zelo mrzlo. In da je gostja, tajvanka Ting-I v avtu pustila toplejša oblačila in rokavice (ja, ko smo prišli je bilo zelo toplo). Zato smo se šli na hitro pogret v eno izmed kavarn (zunaj je bilo preprosto premrzlo) in potem hitro proti domu.

(Slovenščina) 22. Ljubljanski maraton

October 30th, 2017 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.


Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pred maratonom smo imeli kar dolgo razpravo kaj bi letos bili kot “šeme”. Ampak odločitev je na koncu bila enoglasna. Glede na to, da so slovenski košarkarji zmagali na evropskem prvenstvu, je prav “hommage” njim najboljša izbira. In smo bili, košarkaši.

Pred štartom se je bilo treba seveda primerno ogreti in nastaviti merilec – da bomo čimbolj uspešni pri metanju trojk med tekom. Trener Igor je zaukazal, da mora na koncu vsaj prva peterka preteči cel maraton. Seveda je moral tudi bosonogi ata Roblek na ta celga. Ni pardona če tako reče trener. In smo šli. Začetek je bil dober. Po nekaj uspešnih driblingih, podajah in tricah smo že bili na Bavarskem dvoru. Tam sva se odločila z Zvezdo, da greva v protinapad. In sva šla naprej. Preostanek teka je relativno hitro minil. No… relativno. Dokler smo tekli z orkanskim vetrom je bilo super (ko sem imel občutek, da so kozarčki na tleh hitrejši od mene), proti precej manj. Mene je žal začelo pobirati že na kilometru 30 in na koncu sva se z Zvezdo že kr vlekla in kar ni hotelo biti konec igrišča ljubljanske maratona. Hitrost (ali “šema) ni bila problem, je pa dejstvo, da sva se precej ustavljala za fotografije in pozdravljanja ter zaradi tega tekla zelo neenakomerno, da niti ne omenjam tapkanje košarkarske žoge (še dobro, da je bila samo tista otroška). Po treh urah in 30 minutah sva le pritekla v cilj. In še imela moči za šov in šprint. Sicer samo z eno žogo (drugo sva podala naprej ob polovici), ampak bolje to kot z nobeno. Vglavnem, zadetek v polno in bilo je fajn.


(večina spodnjih fotk je od Vlaste in našega trenerja Igorja)

Great Wall Marathon

May 23rd, 2017 Comments off