Parc Floral – Pariz

August 16th, 2014 Comments off


Rambouillet castle

August 15th, 2014 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovene language.
Grad Rambouillet je še en izmed gradov v bližini Pariza. In še en, ki je bil med drugim pomemben za francoske kralje. Kljub temu, da je kralj Louis XVI (Ludvik XVI) živel v nedaleč oddaljenem Versaillesu, je ta grad “postal” njegova last leta 1783. Ker je bil na eni strani obkrožen z gozdom je bil zelo popularen kot grad ob lovišču. Njegovi ženi, Marii Antoineti, grad ni bil niti najmanj všeč, zato ji je dal zgraditi “mlekarno”, kjer je lahko poskušala mleko, sire, kreme… itd… Med revolucijo je bil izropan, kasneje je pa sem pogosto prihajal Napoleon I. Grad je bil tudi rezidenca zadnjega kralja iz roda burbonov, Charlesa X (Karel X), ki je umrl v izgnanstvu v Gorici, in je pokopan v Sloveniji v samostanu Kostanjevica. Pravzaprav, od Napoleona naprej je grad “državna last” in na volju francoskem vladarju (t.i. liste civile). Od tretje francoske republike naprej je bil grad poletna rezidenca za francoske predsednike, ki so sem vodili številne goste na lov. Še dandanes grad gosti eminentne goste, npr. eden izmed zadnjih je bil ruski predsednik Putin.

Bil je pa grad pomemben še zaradi nekaterih drugih dogodkov. Svoj štab med drugo svetovno vojno je imel tu general Charles de Gaulle, ki je od tu ukazal zadnji premik za osvoboditev Pariza. Tukaj je tudi prvi sestanek G6 (predhodnice današnje G7), tri mesece v letu 1999 pa so tukaj tudi potekala mirovna pogajanja za Kosovo.

Grad je vreden ogleda, ni pa must-do v Parizu. Okolica je lepa, notranjost pa nič posebnega, saj stalno menjajo opremo. In malo je pravzaprav originalne. Ima pa grad veliko zanimivih zgodb…

Supermoon

August 10th, 2014 Comments off

MatevzH_luna-4560MatevzH_luna-4577

Categories: photo Tags:

Mali Lošinj – Sunčana uvala

July 25th, 2014 Comments off


Categories: photo, Croatia Tags:

IRONMAN Austria – a report

July 15th, 2014 Comments off

Sorry, this entry is only available in Slovene language.
V tole tekmo v Avstriji sem vložil kar nekaj časa. Dejansko sem s treningi plavanja pričel kako leto in pol nazaj, ko sem komaj preplaval nekaj 10 metrov. Pa še to se skoraj utopil. Po ljubljanskem maratonu lani sem imel krajši odmor od treningov, v decembru sem pa zagrizel ponovno v trening. Čisto bazične priprave.

Tako sem od začetka leta do konca junija na treningih preživel cirka 230 ur, aktivnosti je bilo pa 220. Ni slabo. Preplaval sem cirka 115km, prekolesaril skoraj 3000km in pretekel nekoliko čez 800km. Za trening sem odtekel preko 800km, vključno z maratonom v Parizu aprila. Plavanje je sicer moja najslabša disciplina, saj mi precej manjka pravilna tehnika. Vendar to ni disciplina, ki bi bila odločilna. Najbolj me je skrbelo kolesa, ki ga je veliko, proga pa je fajn hribovita, jaz pa kljub 3000km in štirih krogov po progi imam premalo treninga in sem počasen. Tek me niti ni skrbel, ker je to moja najmočnejša disciplina… res pa da po 6-7 urah plavanja in kolesa telo drugače funkcionira. Ampak vseeno, čas pod 4 urami bi skoraj moral doseči v najslabšem primeru. Ker tekaško sem bil v dobri formi.

Že lani sem si postavil nekaj ciljev. Najbolj osnovni je bil, da preživim ironmana pod 12 ur. Načeloma bi mi moralo to uspeti skoraj v vsakem primeru, razen če bi se kaj zgodilo. A plan je bil pod 11 ur. Tudi to bi skoraj moral doseči, če bi le solidno odkolesaril (okoli 5h50m-6h). No, skrite sanje pa je bil čas okoli ali pod 10h30m. V tem primeru bi se moralo vse poklapati, jest pa odlično počutiti.

Po tekmi v St. Poltnu me je čakalo še par zelo težkih in dolgih treningov. Napako pa sem naredil, da sem poskušal nadoknaditi kolo, ki sem ga izpustil med dopustom na Korziki. Vročina je bila začetek junija peklenska, v sredini junija pa se je ohladilo in začelo deževati. Meni je to zelo ustrezalo, saj sem imel za zadnja dva tedna načrtovano precejšno zmanjšanje tako količine kot dolžine treningov, s tem da je bilo tudi manj visoko intenzivnih. In prišel je zadnji teden, in plavanje v jezeru. Že dva dni sem rahlo pokašljeval, ampak se na to nisem oziral, saj sem imel že dva dni prosto. In odplaval sem do otoka in nazaj tako hitro kot že dolgo ne…

Check-in kolesa in druga organizacija:
Pred odhodom v Celovec so me malo skrbela parkirišča, ki pa jih je bilo dovolj. Sam razstaviščni prostor je bil precej večji kot pri “polovičnih” ironmanih, in kar nekaj firm je ponujalo ugodne popuste… Ko bi le bil pri volji in kaj rabil, idealno mesto za šoping ;-) Sama registracija je potekala hitro in zelo učinkovito. Zraven so bili tudi računalniki, kjer si se lahko prijavil tudi za Ironman Austria 2015. Ampak to mene ni ravno zanimalo. Vsaj ta trenutek ne.

Tekma:
Tekma je bila super. Vreme odlično za tekmo, saj se je v prejšnem tednu in pol kar ohladilo. Vendar. Mene ni bilo na štartu. Sem se odločil pravzaprav približno 36 ur prej, da je tekma zame izgubljena. Razlog? Po rahlem pokašljevanju v ponedeljek in torek, sem v sredo dobil vročino. Pa iz nosa je teklo, in se na koncu še zamašilo. In vročina je bila poštena. Dvakrat na dan. Ker sem v četrtek bolje počutil nisem hotel vzeti dopusta, pa sem lepo šel v službo. In kašljal. Ko sem domov prišel spet vročina, ampak nižja kot dan prej. Ne bo panike sem se takrat še vedno slepil. V petek zjutraj se kar dobro počutim, iz nosa ne teče več, čeprav kašelj ne pojenja. Vendar… v službi zgodaj popoldne ne morem več in grem domov. Od takrat pa do nedelje se imel redno vročino 38,5c. Dva do trikrat na dan. Ker pa to ni bilo več zabavno, sem v petek zvečer že sam pri sebi vedel, da z ironmanom v nedeljo ne bo nič… pa še žejn sem bil zraven… S težavo sem sprejel edino pravo odločitev. Da me ne bo na štartu, Da niti ne grem v Celovec čekirat kolesa… ker itak… tako bolan ne bi zmogel niti plavanja… vseeno pa… vztrajal sem pri tekmi in jo tudi spremljal na avstrijski tv… samo na napačni strani Karavank.

Namesto tekme…
Ker kašelj in vročina ne pojenjata, naslednji dan namesto načrtovanega dopusta in okrevanja po tekmi vzamem bolniško in grem na pregled v bolnico. Pritisk, poslušanje dihanja, slikanje prsnega koša, odvzem krvi, EKG, pač nevarnost pljučnice. Načeloma vse solidno, edino zdravnica ima zelo resen obraz ko pridejo izvidi. Reče na se usedem na stol, in da mi sicer niso (še) ugotovili pljučnice, imam pa hudo dehidracijo in akutno odpoved ledvic. Ufa. Sliši se hudo. In najhuje še pride. In reče, da če želim, da me “sestavijo” relativno hitro skupaj, da moram takoj na infuzijo in tudi ostati v bolnici.

Ko vprašam… ja, koliko časa pa bom moral biti tukaj, zdravnica odgovori… dan, mogoče dva… kar pa je bilo samo zelo prijazno dajanje upanja. Takoj so me priklopili na infuzijo in mi dali tako cirka 3 litre tekočine direkt v žilo. In naslednji dan. In še en dan potem. In potem so nadaljevali z manjšimi količinami. Tako sem ostal tam 5-7 dni, dokončno pa sem bil odpuščen čez 10 dni.

Epilog
Bil je splet okoliščin. Pretreniranost, veliko premalo uživanja tekočin in vztrajna vročina. Verjetno sem po polovički ironman začel pretiravat s treningi, nisem pa se se dovolj hidriral. Preprosto nisem čutil žeje. Sploh ne na plavanju. Potem pa še vročinski val, ko bi moral piti še več. Pa nisem. Čez rob me je verjetno vrgla vročina. In takrat je bilo že prepozno za hitro okrevanje. Tudi možni načrti za letos so na OFF. Ah… dolga bo do septembra, ko bom mogoče lahko začel ponovno s kakim tekom za sprostitev živcev…

Categories: sport, Triathlon Tags: ,