Po treh letih spet v Vipavi. Dve odpovedi in prestavitvi datuma zaradi korone, in na koncu izpeljana tekma v jesenskem času.
Glede na to, da sem imel sredi oktobra maraton v Parizu sem bil zelo skeptičen glede te prireditve konec oktobra. Dva tedna ni dovolj za regeneracijo, sploh pa če si vmeš še malo prehlajen. Nekako sem hotel prestaviti na naslednjo pomlad, pa je bilo finančno neugodno, tako da sem pač rekel…. grem in bo kar bo… Tudi pravega trail treninga sem imel praktično nič, v zadnjih 5 tednih imam skoraj točno 0 metrov treninga v hrib. Vedel sem, da sem super pripravljen za ravnino, navzgor pač ne…
Poznooktobrski termin je popolnoma drugačen od tistega začetek maja. Če je maja vreme relativno toplo (občasno vroče) z veliko nevarnostjo popoldanskih neviht, pa je konec oktobra lahko že mrzlo in deževno. In vremenski bogovi so tokrat zares uredili tako kot je prav. Dva dni pred dirko je ponehala burja, čakalo nas je mrzlo jutro in sončen dan. Pravzaprav, idealne temperature za tek.
Jutro na Vipavskem križu je bilo mrzlo, samo okoli 6c. Malo me je skrbelo kaj obleči, pa sem na koncu “dolge” rokave minimiziral, pravzaprav, pustil sem v avtu še eno malo debelejšo majico z dolgimi rokavi. Ja, ob ogrevanju je bilo znotraj zidov kraja kar mrzlo, ampak smo se ob štartu hitro ogreli. Že po kakem kilometru sem ugotovil, da sem naredil pravilno, da nisem vzel debelih zimskih oblačil.
0-15 km Vipavski križ-Lože
Začnem zelo rezervirano, štartam pravzaprav med zadnjimi. Prve štiri ravninske kilometre je tempo okoli 5 minut na km. Šlo bi tudi hitreje, pa res nimam razloga zakaj bi se na začetku že mučil. Takoj ko v Velikih Žabljah postavi cesta pokonci zahodim. Čutim se sposobnega teči v hrib, vendar bo dan še dolg. Raje uživam v razgledih in sončnem vzhodu. Res je prekrasen dan. Na vzponu do Vrtovč tako rabim skoraj dve minuti več kot pred tremi leti. Greben od Vrtovč naprej je mestoma kar tehničen, in ga grem res užitkarsko počasi. Brez napora ali kakšnega tveganja za poškodbo. Stalno laufam v “podobni” družbi. Navzgor me posamezniki prehitijo, po ravnem (in ravnine je malo) ter navzdol jih pa dohitim in prehitim. Prva postojanka je v Ložah, po okoli 15km. Na postojanki tudi pospravim majico z dolgimi rokavi in od tukaj nadaljujem s kratkimi. Pravzaprav je že zelo toplo.
15-26 km Lože-Sv. Socerb-Podnanos
Sledi par kilometrov razgibanega terena, nadaljuje se prekrasna pokrajina. Tek med vinogradi s pogledom na Vipavsko dolino je prekrasen. Pot vodi mimo Goč (leta 2018 je pot vodila skozi isti kraj, samo da je bil prihod iz malo druge smeri, tudi pot proti Sv. Socerbu je bila manj direktna). V kraju Podraga se začne vzpon. Ni tako dolg, malo manj kot 2km, ampak se dvignemo skoraj 380 višinskih metrov, kar pomeni, da je vzpon strm. Pravzaprav je meni osebno to najtežji in najbolj strm vzpon danes. Najbolj strm je prav na koncu, zadnjih nekaj sto metrov. Za vzpon rabim približno pol ure, kar je seveda zelo nekonkurenčno, ampak se tudi ne utrudim preveč. Spust iz Sv. Socerba je rahlo neprijeten. Če se dobro spomnim je pred leti šla pot po kolovozu kjer se da precej hitreje dol laufat kot pa po direktni pešpoti. Vseeno zelo hitro polovim tekače, ki so me prehiteli navzgor. Nekako sem nameraval do sem porabiti okoli 3h15m, pa sem malo v zaostanku… 15 minut.
26-35km Podnanos-Nanos
Hja… to je vzpon katerega sem se bal. Je dolg, ampak ni ultra strm. Seveda imam načrt da naslednjih 9 km in drobiž večinoma prehodim. In tako tudi naredim. Počasi a vztrajno. Sotekačem sem konkurenčen samo po asfaltirani cesti, ki ni prestrma, na trailih pa ne. Pri lovski koči malo pogrešam postojanko z okrepčitvami, in tam se pravzaprav začne prekrasen “malo navzgor” trail za naslednje 3km. Žal mi tokrat res ne steče in vse vzpončke kar prehodim, sem tudi več kot 5 minut počasnejši kot leta 2018. Na koncu pa še vzpon okoli 2km in okoli 300 višincev… Teren, ki mi trenutno res ne odgovarja… Utrujenost je tudi že v nogah, in grem pač počasi a vztrajno. Na vrh Nanosa rabim 2h 10 minut, kar je 7-8 minut počasneje kot pa leta 2018. Ampak ok… se ne sekiram preveč. Tudi na vrhu si v miru vzamem par minut za postanek.
35-50km Nanos-Vipava
To je del, ki sem se ga po eni strani najbolj veselil, saj smo blizu cilja. Je pa tudi fizično naporen za noge. Kot običajno začnem zelo suvereno in hitro po cesti navzdol. Žal je po dveh kilometrih konec veselja, in je na vrsti kratek in zelo sladek vzpon. Ni dolg, ampak je strm in mi vzame veliko moči in energije. Spet me prehitijo vsi, ki sem jih prehitel od vrha Nanosa. Do Abrama potem v zelo tekaškem stilu, večjo “švohotnost” začutim šele na km 44, ko kar naenkrat ne morem več tekat po rahlem klancu navzgor (samo en kilometer). Noge so ok, samo telo je čisto brez energije. Na srečo je kmalu tega vzpončka (približno 40 višincev) in začne se… spust… to je pa kalvarija, ki ti popolnoma uniči noge. Skoraj 5km in 700 višincev spusta po zelo neprijetnih skalah. Veliko so-tekačev tukaj zahodi, jaz ohranim nek tekaški tempo – bi šlo hitreje ampak tvegati pa nočem kake poškodbe. Na koncu se izkaže, da sem bil na tem delu kar med hitrejšimi ta dan… Pri ruševinah gradu pride odrešitev – pot je še zelo strma, vendar je utrjena in super za tek, na koncu pa še celo cesta – zato gasa…
V cilj pridem v 7h in 22 minutah. Precej počasneje od pričakovanj, ampak v skladu s pripravljenostjo. Fajn. Konec.
Epilog… prireditev UTVV je v zadnjih letih zelo zrastla, predvsem mednarodno. Jesenski termin je meni super, saj ni prevroče in na tak prekrasen dan je prav idealno tekat. Malo me je razočaralo dejstvo, da so precej zmanjšali število okrepčevalnic in je bilo tako treba nositi zraven več tekočine kot bi si želel… Bo še kdaj? Bo…
