Maraton Pariz 2021

Dolga zgodba je s tem maratonom. Prijavil sem se že leta 2019, in izdaja spomladi 2020 je bila najprej odpovedana in potem prestavljena na jesen, ponovno odpovedana in dokončno prestavljena na jesen 2021.

Trening je potekal po načrtu. Ok, skoraj po načrtu. Kilometrov kar nekaj, manjkalo mi je samo malo res dolgih tekov (okoli 30km in še kak km več) ter cross-traininga za moč nog. Postavil sem si kar optimističen cilj – torej tek pod 3 ure na ne ravno najlažji trasi (višincev je za skoraj 150 višincev), plan B pa je bil vsaj tek pod 3 ure in 10 minut, ki bi mi nekako omogočil izpolnitev kvalifikacijske norme za Bostonski maraton.

Štart je bil kot običajno na Elizejskih poljanah. Nič novega, bil sem že 5x tukaj, vedel sem da moram iti po stranskih ulicah. Kar je novo je to, da so tudi v štartnem boksu pisoarji (ko sem že pri tem, WCji na menjalnem prostoru so bili super čisti, tudi stalno so jih čistili!!! To je lahko zgled številnim prireditvam kako se dela pravilno), pa zelo so razpotegnili štart. Štartal sem v skupini za 3h, zato smo imeli štart le minuto za elito. No, tudi naša skupina je bila kar velika, in so jo razdelili na štiri dele in vsaka skupina nekaj sto tekačev je štartala par minut narazen.

1-5km Na začetku pridem v lep tempo. Nobene panike, umirjeno. Ni prevelike gužve, tudi zanese me ne da bi šel prehitro. Pot zavije od Rivolija proti Pl. Vendome in potem še okoli opere nazaj na Rivoli. Šlo bi hitreje, ampak ni potrebe.

6-10km Umirjeno še naprej, po Rivoliju mimo Bastilje. Na kilometru devet prvi vzpon (nekaj deset metrov višincev), nameno upočasnim da me ne bi zabilo, ampak sam kilometer je še vedno zelo hiter in točno po planu za maraton (4m15s na km). Je pa na tem kilometru najvišji utrip na celotnem teku. (163 utripov na minuto)

11-15km Ta del je malo valovit. Dol, gor, mimo grada Vincennes v park. Umirjeno, vzdržujem še naprej lep tempo, brez kakšne krize. Tukaj res pridem v ritem, srčni utrip pade na 157-159 utripov.

16-20km Začne se z rahlo neprijetnim klančkom mimo hipodroma v parku Vincennes, ampak se zavedam, da gre potem samo še navzdol. In gre. Samo vzdržujem konstanten tempo. Ne prehitro, ne prepočasi

21-25km Vse po planu še naprej in polovičko odlaufam v 1h28m56s. Sem točno tam kjer sem hotel biti. Ne prehitro ne prepočasi. Takoj po 21km je sicer kratek “short&sweet” klanček, ampak je hitro mimo. Malo sicer zapadem v svoj lagoden tempo in se je fajn občasno postaviti v zavetrje, slediti drugim in njihovemu tempu. Na 25 kilometru pridemo ob Seino in počutim se še vedno zelo solidno.

26-3okm Ob Seini sicer prvič začnem čutiti da noge niso več najbolj sveže in da imam za sabo kar nekaj kilometrov. Je pa vzdušje enkratno (sicer precej manj ljudi kot jih je bilo pred desetletjem, v nekoronskih časih). En bobnarski bend se je postavil ravno pred vhod v predor, ki služi kot zvočnik… noro… Brez problema še naprej držim svoj tempo, dokler…. ne pridemo iz predora ven in se začnejo kratki vzponi in spusti… nadvozi in podvozi… od Concorda do mosta Alma pri Eifflu. Noge vedno manj sveže, ampak še vedno držim soliden tempo, ki bi lahko omogočil tek pod 3 ure. Kakšno sekundo sem upočasnil, ampak še vedno sem skoraj minuto pod načrtovanim časom na 30km.

31-35km Kdo bi si mislil, da gredo zadeve lahko tako hitro navzdol… Malo po 30km me dohiti in prehiti “zajec” z zastavo 3h. In glej ga zlomka, ne morem ga slediti. Nisem utrujen, srce dela odlično, samo noge so vse prej kot sveže. Na 32km si rečem… do cilja imaš samo še 10km in če to odlaufaš v manj kot 43 minutah in 15 sekundah si hitrejši kot 3 ure. No, običajno bi rekel no problem, sedaj pa to pomeni povprečni tempo okoli 4m20s na km… Ampak sedaj, ko ne morem niti držati zajca? Hočem povečati frekvenco, pospešiti, ampak noge kar nočejo iti… In by the way, frekvenca ni niti bistveno manjša kot v prvih kilometrih maratona, samo korak je krajši 🙁 In najhujši klanec je še pred mano? Ko se malo pred km 34 začne vzpon se zavem da je konec hitrega tempa…

36-40km To je del maratona, ki ga najbolje poznam, torej del ko pridemo v bolonjski gozd. In tukaj že vem, da je tek pod 3 ure nemogoč, da se pa nočem predati in čisto popustiti. Ampak, noge tukaj popolnoma odpovedujejo. Sistem razpada, kot da ne znam več teči in premikati nog. Dva tedna nazaj sem laufal tale del za trening in to več kot 30-40s na km hitreje… in to brez problema. Danes? Sploh ni več vprašanje a bi lahko povečal hitrost in kadenco, ampak ali sploh lahko še ohranjam hitrost in tečem naprej. Moja stegna so tokrat totalno pečena. Resnični problemi se začnejo na km 39, ko se bližamo muzeju LV in imam samo še en cilj… da se ne ustavim, ker zalaufat nazaj ne bom mogel…

41 – cilj Na 41 km sledi kratek vzponček proti jezerom v parku (in to sem že velikokrat odlaufal), ampak ne gre… tudi predzadnja ravnina, ki sem jo že tolikorat hitro odlaufal ne gre… muke, noge nočejo… zadnji ovinek in šprint do cilja… malo poskušam pospešiti, ampak ne bistveno. Lahko bi rekel, da manjka svežina v nogah… mislim, precej svežine… In komaj čakam cilj, ki kar ne pride dovolj hitro. Na koncu ravno dovolj, da se ura ustavi malo pod 3 ure in 5 minut.

Epilog: Ma, utrujen niti nisem. Ok, lažem. Nisem tako utrujen, da bi lovil sapo ali pa še kaj huje. Ampak noge so pa končane. Ne delajo več. Ko se enkrat po cilju ustavim se zavem, da je res dobro da se nisem ustavil. Sem razočaran? Niti ne, čas je vseeno odličen in pravzaprav zame zelo dober. Lahko bi bilo tudi bolje, ampak ne danes. Bo pa drugič. Sem pa s časom dosegel kvalifikacijsko normo kar za tri maratone v letu 2022. Zagotovo za Boston in Chicago, teoretično tudi za NYC. In sedaj moram razmisliti katerega bom šel. Skoraj zagotovo bom spet oddal prijavo za Boston, kjer imam sedaj čas 15 minut hitrejši od kvalifikacijske norme 🙂 Chicago mi je bil fajn, ampak mislim, da bo bolje svoj PB popravljat kje bližje – npr. v Berlinu ali Londonu.