Parenzana 2021

Enkrat na leto je treba s kolesom obiskati hrvaško Istro. Prvotni načrt je bila malo daljša pot med slovensko mejo in Porečom, ampak potem so se načrti spremenili in predvsem skrajšali. Avto smo pustili pri restavraciji Ponte Porton v dolini reke Mirne in takoj je sledil vzpon do Grožnjana. To sicer ni del porečanke, ampak je pa vseeno bližnjica. In glede na to, da je bila ta dan zaradi asfaltiranja spodnjega dela ceste ta sicer makadamska cesta zaprta za promet in zato ni bilo problema, da bi na vrh prišli popolnoma zaprašeni.

V Grožnjanu neverjetno veliko obiskovalcev (še nikoli nisem videl, da bi bili vsi parkingi daleč in blizu popolni), ogromno je tudi kolesarjev. In večina jih ima elektriko, mi smo pač še staromodni. Od Grožnjana proti Motovunu smo šli potem po stari porečanki. Prometa sicer ogromno (navzgor) ampak bilo je fajn. In glede na to, da je bil teden prej kar nekaj dežja se ni preveč prašilo, vse je bilo tudi prekrasno zeleno. Nekako smo pričakovali, da bo v Motovunu (oz. Livadah) festival tartufov (tako kot so oglaševali), pa ga žal nismo našli… zato hitro naprej proti Vižinadi. Vmes nas ujame in “prehiti” ogromna skupina avstrijskih upokojencev z električnimi kolesi, ki gredo v klanec neverjetno hitro. Seveda, na koncu se ne bomo dali in je treba malo pritisniti in noge zalaufat, da jih s klasikami dohitimo in še pred vrhom prehitimo. Sledi samo še hiter spust po glavni cesti do izhodišča.

Skupaj je naneslo cirka 48km in malo manj kot 600 višincev. Šli smo počasi, s pogovornim tempom in za cel krog smo porabili nekje tri ure in pol.

Naslednji dan pa smo šli še obujat spomine na obalo okoli Umaga. Kratek izlet po “plaži” med Umagom in Savudrijo. Nekako je bil plan še ob obali proti Kanegri, pa se je iz zahoda bližala fronta in je že fajn grmelo. Več kot obujat spomine to ni bilo, predvsem pa sem ugotovil, da sem nimam namera hoditi na ““obalo… večinoma je vse res grdo pozidano in ni lepo.