24th Ljubljana marathon -> back to 1976

Avgusta je v poštni nabiralnik priletelo sporočilo. Fantje in punce, ne pozabite se prijaviti na Ljubljanski maraton. In še, kaj bomo letos za šeme? Prijavili smo se, ampak dolgo ni bilo nobene ideje. Potem pa prva in zadnja resna ideja (dal Puhko). Kaj če bi bili retro tekači? Ideja soglasno sprejeta, sicer sam nisem bil za. Ker nimam doma nič več retro. In tako je tudi pri večini ostalih. Šefe Marko je organiziral skupinske nakupe preko interneta in tik pred maratonom smo dobili opremo. Moram priznati, da sem kar dobro izbral. Adidasova majčka je zgledala “genuine” retro, bombaž 100% in dizajn kot se šika. Hlačke so sicer iz začetka 90tih, niso adidasove, so pa trening hlačke francoske vojske iz 90tih. Svilene na dotik. Sexy. Lasulja je še od lani (malo počesana, ampak je Neža takoj ugotovila, da recikliram lasuljo :-)), nogavice retro kompresijske od CEP, ena sončna očala, trak in lastni brki.

Za spremembo od lani, ko je močno deževalo je bila napoved za nedeljo super. Toplo (skoraj preveč toplo) in sončno. Ker so obleke minimalke je to seveda super, malo me je skrbela samo vroča lasulja. Ampak ker ni bil namen hiter tek, to naj ne bi bil velik problem. Na začetku si nisem mislil, da bom celo pot z “vitezi”, potem pa le nekako nisem zbezljlal sam naprej. Tempo je bil počasen, veliko se je tudi čakalo, ampak za spremembo je bilo tudi OK. Zgledali smo kot pravi retro tekači. Ali pa porno igralci iz 70tih. Asterix in Obelix?! Borut (Pahor), Borat?! Vse mogoče, kaj je delala ljudem domišljija. Še najbolj zabaven komentar je bil, da smo vzhodnonemške tekačice iz 70tih let. Ja, one so pa že skoraj res imele brke. Vglavnem, bil je časovni stroj v leto 1976.

Okoli 23-24km se štirje odlepimo (eden izmed retro tekačev je doživel zid), kasneje izgubimo še enega člana. Nadaljujemo konstantno – ne prehitro in ne počasi, in najhitrejša kilometra na celem maratonu sta bila prav zadnja dva. Čas? Nič posebnega, ampak to tokrat ni imelo nekega hudega pomena. 4 ure, 20 minut in še malo. Neglede na čas, bilo je super zabavno in vsaj meni je hitro minilo. Sicer sem se počutil res dobro in sigurno bi bil sposoben teči vsaj uro in 10 minut hitreje, ampak tega pač tokrat ne bom izvedel. 18 maraton po vrsti končan. Prvi in zadnji letos. Mogoče se bom naslednje leto udeležil kake prireditve več. Jeseni sem imel letos sicer v planu ultro v Kranjski Gori, pa sem se dejansko pozabil prijaviti… no ja… bo že bolje 🙂

Fotografije: LJ Maraton in Igor Zonik.