Jalovec

Letos sem se na delu poti po planinski transverzali pridružil Sabini in Timu. Načrt je bil, da gremo skupaj od Vršiča (kjer sta dve leti končala) do Trente (čez Jalovec). Začeli smo v dežju (in to skoraj dve uri kasneje kot smo prvotno načrtovali), vremenska napoved je bila zelo slaba. Prvotni načrt je bil, da gremo do Zavetišča pod Špičko in potem brez težkih nahrbtnikov naprej na Jalovec. Napoved ni razočarala in je stalno pršilo, vrhovi seveda v oblakih. Na srečo je pot do zavetišča tehnično nezahtevna in gre večinoma po ravnem, na koncu se pa malo postavi pokonci.

Prijazna oskrbnica zavetišča nas pogosti in nam pove, da smo prvi gostje v zadnjih dveh dneh (ko je bilo vreme res slabo). Smo pa v rahli dilemi. Ker smo že malo po poldnevu prišli do zavetišča je bila sicer takoj dilema kaj sedaj. Ali vedriti ali vseeno iti gor. Malo smo čakali, da bi se vreme kaj zjasnilo, pa… šele proti večeru se je zjasnilo in pokazali so se vrhovi hribov. Pravzaprav je bil prekrasen večer. In popolnoma prazna koča pika na i.

Jutro je bilo… sončno in brez oblačka. Prekrasna panorama. Relativno pozno (ob 7h) začnemo z vzponom proti Jalovcu. Vodniček pravi, da bomo rabili med 2 in 3 urami, tako da bo ravno prav. Zanimivejši in tudi zahtevnejši del poti se pravzaprav šele začenja. Pot se najprej vzpne po sprva dobro zavarovani sklani rebri, nato pa se se strmo vzpenja po steni Velikega Ozebnika. Prečimo nekaj strmih in izpostavljenih pobočij in kmalu (no tudi to je relativno) pridemo na travnato ravnico imenovano Jezerce. Tukaj se začne šele vzpon na Jalovec. Pot se strmo povzpne in nas s pomočjo varoval pripelje na precej izpostavljen glavni greben Jalovca. Prav zanimiv je občutek hoditi po grebenu, ko imaš na eni strani skoraj 1000m prepada, na drugi pa nekoliko manj… Na vrhu je bilo nekaj ljudi, ampak zaradi odročnosti Jalovca ne preveč. Večina je sicer šla po drugih, nekoliko krajših poteh, direktno iz Vršiča oz. Tamarja. Razgledi fantastični in vreme je bilo super.

Spust je minil brez večjega razburjenja, je pa treba biti zelo pozoren, saj je nevarnost za usodni zdrs velika. Še dobro, da se nismo odločiti dan prej, ko je bilo vse mokro. Hitro smo nazaj pri zavetišču, kjer pa je danes za spremembo kar nekaj ljudi. Sledi pa, meni osebno, najbolj naporen del dneva. Spust do koče pri Soči in naprej do Trente. Ja, to se kar vleče in seveda dobim nekaj žuljev. Spanje na seniku pri plajerju. Ker je slabo vreme prejšni dan malo spremenilo načrte se naslednji dan odločim samo za 25-27km pohod domov, da prehitim popoldanske nevihte. Moja sopotnika pa gresta naprej v julijce…