DPRK – Severna koreja

Na svetu je le malo držav kot je Severna Koreja. Pravzaprav, je ena izmed najbolj posebnih držav. Skoraj popolnoma izolirana pred svetom in z močnim kultom osebnosti. Kolektivistična aka komunistična država par excellence. Vsak obisk te države pa ni klasično potovanje, ampak je polno prilagajanja strogim pravilom, nenehnemu nadzoru in do popolnosti koreografiranimi ogledi. Na leto jo v turistične namene obišče le okoli 5.000 obiskovalcev, tako da je to res malo (največ naenkrat v času maratona). Izkušnja je zagotovo nekaj posebnega, surrealistična bolj kot kaj drugega.

In kako izgleda Severna Koreja? Kot da bi nekako zmešal film Igre lakote (Hunger Games), 1984 in Trumanov šov. Neverjetno a res, in zato tako surrealistično.

Seveda še moj “uradni” disclaimer. Režima v Severni Koreji niti pod razno ne podpiram. Zdi se mi nečloveški, krut, grozen. Če se mi zdi obisk zanimiv in “eksotičen”, pa je to država, kjer je trenutno praktično nemogoče normalno živeti. In ljudje niso svobodni. Nimajo možnosti izbire, ne morejo se odločiti in preprosto oditi. Ne morem presoditi ali so ljudje srečni, nezadovoljni… Pravilo je, da ne izstopaš. Moraš se pokoriti skupnosti. Zavedam se tudi, da smo v 90% videli le to kar so oblasti želele, da vidimo. Je obisk zaradi najbolj grozne možne diktature etično sporen?! Mislim, da ne, ker od 5.000 obiskovalcev na leto si Kim Jong Un ne more narediti rakete niti jih s tako očitno propagando ne bo prepričal. Lahko pa se tako nekoliko izboljša življenje nekaj (sicer priviligiranim) osebam – npr. našemu vozniku, vodičem,… natakarjem v hotelu… Odpira se pretok informacij tudi v to hermetično zaprto in izolirano državo – trenutno le redki, ampak vseeno kdo sliši da obstaja drugačen sveta od tega, ki ga poznajo.

Potovanje po Severni Koreji?
Kot prvo – ni individualnih popotnikov. Vsak obiskovalec se mora priključiti organizirani skupini – agencij, ki ponujajo izlete je precej. Najbolj znane so Koryo Tours, Uri tours in Young Pioneers. Cene se zelo razlikujejo, odvisno od agencije, načina vstopa v Severno Korejo (vlak ali letalo) in trajanja potovanja. Cene so za kratek obisk od 500 EUR navzgor pa do nekje 1700 EUR za en enotedensko turo. Potoval sem s Koryo Tours, ki je med dražjimi, a je organizirajo vodene oglede Severne Koreje neprekinjeno že od leta 1993 naprej. Ob prijavi (in plačilu) je treba izpolniti številne dokumente, poslati slike v elektronski verziji (da agencija uredi vize) in različne izjave (npr. da nisi novinar). Ampak načeloma je to to in ni treba skrbeti za nič drugega. Ker pa imajo vse agencije odhode iz Pekinga ali Šanghaja, je treba urediti še pot tja, ampak to ni povezano s potjo v Severno Korejo.

Prihod v Severno Korejo
V Severno Korejo je možno vstopiti z letalskima družbama Air Koryo ali Air China ali pa z vlakom iz kitajskega mesta Dandong (obstaja tudi želežniška povezava iz Rusije, od koder pa tujci ne morejo vstopiti). Nekaj posebnega je Air Koryo, severnokorejska letalska družba, ki naj bi bila po oceni spletne strani Skytrax med najslabšimi letalskimi družbami. Ja, letalo je staro in leteti z letalom Iljushin-62 je nekaj posebnega (in precej glasno), alternativa kokakole ima barvo kokakole in približen okus. Vendar so stevardese prijazne in se znajo tudi nasmehniti (kar je redkost na katerikoli kitajski letalski družbi). Hrana pa tudi… mesna varianta je znani Air Koryo burger, ki ima precej nedorečen okus (ali neokus). Vegetarijanske alternative ni 🙂 Bom pa takoj priznal, da mi je vseeno ta burger bolj okusen kot pa katerakoli hrana na kitajskih letalskih družbah.

Po pristanku v Severni Koreji (terminal mednarodnega letališča je skoraj nov!) je najprej treba opraviti mejne in carinske formalnosti. Če je imigracijski postopek hiter, pa se zna zavleči pri pregledu prtljage, ki je rentgensko pregledana. Posamično se preveri vsak kos elektronske opreme (telefon, tablični računalnik, fotoaparat,…), zelo so tudi pozorni na katerekoli knjige in papirje. Pri nas se sicer v elektronsko opremo niso pretirano vtikali (menda so bolj striktni ob prihodu z vlakom), vsa tiskana gradiva pa so ročno pregledali – posebej je bilo sumljivo če so našli kaj kar ni bilo deklarirano. Če je kaj zaplenjeno potem to shranijo in lahko se dvigne ob izhodu iz države. Glede fotografske opreme je glavna omejitev dolžina teleobjektiva (do 150mm), ampak nam tega niso podrobno pregledovali.

Prepovedano je prinesti kakršnekoli knjige ali vodiče o Severni Koreji (tudi npr. Lonely Planet), kakršnikoli materijal ali oblačila z ameriško ali južnokorejsko zastavo, radio, knjige, revije ali časopise iz Južne Koreje ali v korejskem jeziku, religiozna gradiva (npr. biblijo, koran) ter karkoli kar je povezano s severnokorejskim vodstvom (nič od tega ne sme biti ne v tiskani ne v elektronski verziji). Pravzaprav zelo jih skrbi, da bi se kak neavtoriziran material pustilo tam. Uradno niso dovoljene tudi GPS naprave, vendar raznih ur izrecno ne pregledujejo (če se jih ne prijavi).

Oblačila
Severno Korejci v javnosti vedno skušajo biti urejeni in lepo oblečeni. Uradno ni nekih hudih pravil oblačenja za turiste, pričakuje pa se, da so ob obisku nekaterih spomenikov (npr. mavzoleja) dostojno oblečeni – npr. srajca, dolge hlače (ne-jeans),… V nasprotju se lahko kak ogled tudi zavrne. Pričakuje se tudi, da so turisti spodobno oblečeni (gumbi zapeti itd.) ob ogledu nekaterih kipov ali pomembnih mest za korejce.

Denar
Turisti v Severni Koreji načeloma (razen na redkih, točno določenih mestih) ne smejo uporabljati lokalne valute (won-a). Tujci lahko tako uporabljajo le USD, EUR ali kitajski RMB. Večina teh potovanj vključuje vse stroške, dobro pa je imeti še nekaj denarja dodatno za razne priboljške, vodo, ekstra vstopnice (npr. Juche tower), spomnike. Pri tem je treba vedeti, da dvig denarja v Severni Koreji ni mogoč. Ne da se plačevati s karticami, ni bankomatov. Treba je tudi zagotoviti, da so bankovci tujih valut lepo ohranjeni in ne v prevelikih apoenih (kar velja predvsem za evre). V večini prodajaln vračajo denar, ampak bolje je imeti manjše denominacije. V kateri valuti se najbolj splača kupovati? Zadeva je čisto odvisna od primera. Treba je vedno malo računati, ker nekje so boljši evri, drugje kitajski RMB. Npr. ko nam je severnokorejski videofilmar prodajal video celotnega izleta je želel imeti 40 EUR oz. 350 RMB. Seveda je 350 RMB precej precej več kot 40 EUR, ampak on ni želel niti slišati. Podobno je bilo drugih primerih in jasno je, da jih veliko nima predstave koliko je kaj denarja. Tudi cene za “storitve” so nenormalno visoke.

Cene za proizvode so načeloma nizke. Še v hotelu stane pollitrska plastenka vode 2 RMB (0,25 EUR), kar je primerljivo s Pekingom. Nemška čokolada je bila 10 RMB, hrvaška Dorina 7 RMB. Pivo med 10 in 20 RMB. Po drugi strani pa so npr. za karaoke želeli zaračunati v Mt. Myohynagu 5 EUR na osebo na uro (v Pyongyangu je bilo npr. 20 RMB (2,5 EUR) na osebo na uro… Knjige so seveda relativno drage, prav tako plakati… Za šopek rož (za spomenik) želijo prodajalke 5 EUR… itd itd.

Komunikacije
V državo se lahko brez problema vzame mobilni telefon. Pri tem je treba vedeti, da z našo kartico omrežje ne deluje, potrebuje se severnokorejska sim kartica za tujce. S to številko se da poklicati katerokoli številko na severnokorejskem omrežju za tujce (domačini imajo ločeno omrežje) in v tujino. Ni pa možno pošiljati ali sprejemati sporočil, cena pa je menda zasoljena (150 EUR za SIM kartico).

V hotelu je na voljo tudi telefon za klice domov in možnost pošiljanja e-mail sporočil (ne pa tudi sprejemanja). Cene za komunikacijo so seveda zasoljene. Ni zato čudno, da v DMZ na meji z Južno Korejo vsi tujci predvsem gledajo v svoje telefone in pošiljajo sporočila preko južnokorejska omrežja.

Fotografija
Kot sem že prej omenil, uradno objektivi in fotoaparati, ki imajo razpon večji od 150mm, niso dovoljeni – hkrati pa menda je trenutno to le redko pregledano ali uveljavljeno. Pomnilniških kartic seveda ni možno dobiti, zato je vse treba prinesti s sabo. So pa velike omejitve kaj je možno slikati – običajno bo vodič pravočasno opozoril, da določenih stvari ne smemo fotografirati:
– vse kar je vojaško ali strateško – vojakov se izrecno ne sme fotografirati, razen vodiča po DMZ
– brez dovoljenja se običajnih ljudi od blizu ne sme fotografirati
– posebna pozornost mora biti pri spomenikih, kjer se ne sme biti preveč umetniških – na sliki mora biti celotno telo Kim il Sunga ali Kim Jong Ila.
– revščina, trgovine, stanovanja, itd.
– gradnja cest, stolpnic, itd.
Vglavnem, omejitev je precej, hkrati pa ni tako omejeno, ko sem prej mislil…