Archive

Archive for april, 2017

Dežela vzhajajočega sonca – Japonska in Tokyo

april 30th, 2017 Comments off

Japonska je bila vedno ena izmed tistih držav, ki sem si jih hotel ogledati. Če ni več časa, tudi par dni zadostuje. Za japonski šnelkurs.

Torej. Letalska je bila rezervirana zadnji trenutek iz Pekinga v Tokyo, nazaj pa iz Kyota. Rezerviral sem na flyingblue milje in stalo je za dve osebi relativno ugodnih 60.000 milj (+200 EUR). Še največji problem je bil rezervirati let, saj online ni šlo, zato sem bil na vezi 30 minut s klicnim centrom v Parizu (na srečo je skype poceni). Tja grede Peking-Shanghai-Tokyo, nazaj pa Osaka-Peking, direkt. Sem se hotel izogniti kitajskim družbam, ampak so bile glede na število milj najbolj ugodne – zato China Eastern.

Tokyo je… velik… ogromen… okoli 13 miljonov prebivalcev, prvi vtis je, da ljudje stalno hitijo in se ne znajo ustaviti. Nastanjena sva bila v predelu Asakusa, kjer sem dobil relativno ugodno prenočišče za 4 dni (neke vrste aparthotel). In to v centru dogajanja, blizu barov in trgovin, cirka 10-15 minut hoje od najbližje metro postaje. In do te metro postaje je pripeljal direkten vlak iz letališča Haneda, kar je bilo super. Kako se torej premikati? Metro network je razvejan, JR network tudi, zraven je še en kup drugih firm. Ni problem priti od točke A do B, problem je v tem, da so to vse različni sistemi (in lastniki), za katere se rabi različne karte. Po malo proučevanja zemljevida se mi je zdel, da bova še najbolje prišla skozi z večdnevno karto za metro. JR linije so hitrejše, ampak ni nobene postaje blizu, tako da metro. 72 urna karta (samo za turiste) stane 1500 yenov (12,2 EUR) kar se mi zdi zelo ugodno, za primerjavo, dnevna za vse sisteme stane isto. Ključna težava je bila kupiti to karto, saj jo niso prodajali povsod – dalo se jo je npr. dobiti v nekaterih trgovinah (npr. ala BigBang), nobene pa ni bilo blizu. Metro je drugače super. Čist. Urejen. Vsaj kar sva se vozila ni bil prenatrpan.

Kaj torej videti v štirih dnevih v Tokyu? Pred odhodom sem vedel samo, da obstaja Tokyo tower, in to je to. Zanimivo, tega si sploh nisva pogledala. Prvi dan nisva želela daleč. Ogled okolice Asakuse (market za turiste), potem pa Ueno in bližnji park ter sprehod do Yanaka Ginze – marketa sredi relativno starega in tradicionalnega predela Tokya, kjer ni veliko visokih stavb, je pa veliko templjev in starih stavb. Prav super za uvod.

Drugi dan popolno nasprotje – Harajuku in popularni pop-up predeli tam okoli. Tukaj je tudi izredno popularna ulica Takeshita Street. Nekoč ulica japonskih najstnic, kjer so dobile vsa možna oblačila (danes je to še vedno na voljo), je pa vseeno danes to predvsem turistični del Tokya – kjer se turisti mešajo z japonskimi najstniki. Sledil je sprehod po Yoyogi parku (kjer je npr. prepovedan tek!) in ogled Meiji Jingu templja. Za zaključek dneva pa še kratka vožnja z metrojem v predel Shibuya. Ja, to je tam kjer naj bi bil najbolj “busy” prehod za pešce na svetu – Shibuya crossing. In seveda danes popularno shopping območje za mlade vseh starosti s kopico restavracij.

Tretji dan Tsukiji fish market, ki pa je bil žal zaradi praznika zaprt (to je pač tako če ne planiraš naprej). To je menda največji ribji market na svetu, ladje lahko svežim ulovom pristajajo direktno ob marketu. Odprt je tudi za turiste, sicer šele po 10uri, ko je največ dogajanja že mimo, ampak tam poteka vse. Od sprejemanja rib in morskih sadežev, predelava, preprodaja… znane so tudi avkcije tun (vsak dan ob 5h zjutraj), vendar je število mest zelo zelo omejeno in je treba priti v čakalno vrsto nenormalno zgodaj (pred četrto!). No, kljub temu, da je bil market zaprt (več ali manj so bile vidne samo prazne škatle in podgane, ki so se podile naokoli), pa je bil zunanji del, z restavracijami, odprt. Tam je možno dobiti za malo denarja super hrano in sushiji so tam še vedno odlični – sveži kot le malokje na svetu (čeprav, roko na srce, glede na to, da market ni delal, so bili stari en dan). Jutro na tem marketu je čisto dovolj in po parih urah si sit. Sledil je sprehod mimo ultrapopularne nakupovalne Ginze (kjer je znano gledališče pravo nasprotje novim in visokim stavbam) do Imperialnih vrtov. Ker pa cesar in njegova družina še vedno živi v imperialni palači je obisk vrtov zelo omejen. Žal sva zamudila vodeni ogled, zato pa je bil odprt del vrtov. Zvečer party distrikt – Shinyuku – na večerjo z japonskim prijateljem.

Četri dan sva šla že na vlak, ampak dopoldne sva si končno pogledala okolico Senso-ji templja v Asakusi… Vsi vodiči odsvetujejo ogled v nedeljo – in prav imajo. Bilo je res ogromno ljudi, ampak bilo je vseeno zanimivo.

Moj vtis? Po nekaj mesecih Kitajske je obisk Tokya prav sproščujoč. Ja, je vse skupaj hektično, vendar hkrati popolnoma urejeno. Promet je zmeren, na cesti vsi upoštevajo pravila in so na splošno do pešcev prijazni. Pravo nasprotje s Pekingom so avtomobili. Ne samo da jih je manj, so tudi precej manjši. Tukaj so očitno že prešli preko tistega – večje in dražje je bolje. Prav noro je kako si na določenih mestih oblegan z raznim kičem in svetlobnim onesnaževanjem. Shibuya, Shinyuku… glasno, svetlo… Stvar, ki me je tudi presenetila so trgovine in različnih lokali. Še vedno imajo tiste “old” fashion igralne salone, kjer so na voljo množice iger in konzol – notri pa je glasno glasno in še enkrat glasno. Trgovine so zanimive – veliko je tehničnih trgovin, ki jih v Pekingu ni – kot mi je bilo pojasnjeno, japonci še ne zaupajo spletnemu nakupovanju. Na drugi strani pa imaš predele, ki so popolno nasprotje – čisti zen – razni parki, in nenazadnje tudi predel okoli Ueno – Yanaki Ginza in podobno. Zelo veliko se vrti okoli hrane in moram priznati, da me je zelo presenetila. Dobra je. In niti tako zelo draga kot vsi govorijo. Še najdražja večerja (BBQ) je bila v zelo dobri in popularni restavraciji približno 60-70 EUR, ampak to je bilo 2x več kot sva dajala običajno. Še vedno sem ljubitelj ramen juh in gyozov (oboje pravzaprav izvira iz kitajske) in tak obrok lahko dobiš za precej manj kot 10 EUR. Poleg tega mi je tukaj street food zelo okusen. Ma, lahko greš v katerokoli trgovino in kupiš zapakirane sushije ali makije, pa bodo zelo okusni. Poleg tega se mi zdi, da dajo veliko več poudarka na kakovost hrane kot kitajci – npr. kakovost mesta in podobno.

Jama Ryongmug – osvetljen podzemni svet

april 25th, 2017 Comments off

Pred prihodom v DPRK nisem vedel, da je tukaj prava apnenčasta pokrajina in tudi veliko jam. In ja, oni so iz teh jam naredili prave znamenitosti. Ena izmed njih je Ryongmug, ki je oddaljena pribiližno dve uri vožnje iz Pyongyanga (proti severu). Ima dve glavni dvorani in več deset manjših, povezovalnih. Tako kot druge znamenitosti jo je obiskal tudi Kim Il Sung (leta 1996) in jo proglasil za spektakularno in je seveda dal natančna navodila za upravljanje z jamo in kako jo narediti privlačno za obiskovalce. Menda mu je bila tako všeč, da je sprejel vse ukrepe da jo je spremenil v turistično destinacijo. In res.. menda je danes popularna med domačimi in tujimi turisti.. menda… ker ob našem prihodu drugih turistov ni bilo.

Naša vodička je bila oblečena v rdečo trenerko, ki je bila pravzaprav veliko nasprotje zelo lepo urejenim vodičem v Pyongyangu. Ne glede na to je bila super – polna “zanosa” in “ponosa”, njene razlage so bile polne simbolike in hkrati tudi rahlo “nekorektne”. No, vse to sklepam, ker ni znala niti besedice angleško. Ampak z mahanjem je pokazala svoj zanos, našo severnokorejsko vodičko pa je večkrat spravila v zadrego (ki jo je pokazala s tem, da je lepo zardela). Ampak ja, presenetljivo (in od teh jam res nisem pričakoval veliko) je bil obisk super. Raznolike formacije, veliko simbolike, podzemni slap,… Vse to je dopolnjevala zelo živa in barvna osvetlitev. No, hkrati se je vodička premikala kar hitro (jame so velike) in je zelo vestno in sproti ugašala luči. In parkrat je polovica skupine obtičala v temi 🙂

DMZ

april 23rd, 2017 Comments off

DMZ je demilitarizirano območje na jugu DPRK. To je danes dejanska meja meja med DPRK in Južno Korejo. Vojna se na tem območju uradno ni nikdar končala, ob koncu spopadov sta se obe vojski umaknili 2 km na svojo stran in prepustili 4km pas naravi in živalim (in predvidevam da minam). Kljub temu, da je ta pas, ki poteka čez cel polotoku popolnoma demilitariziran, pa je verjetno območje severno in tudi južno te meje eno najbolj militariziranih v današnjem svetu.

Iz Pyongyanga na jug pelje široka, praktično prazna cesta. Ne bom tudi rekel dobra, saj to ni – kljub pomanjkanju prometa je očitno slabo narejena (vzdrževana) saj je vožnja v avtobusu zelo tresoča. Pokrajina je izredno enolična. Praktično nič dreves, zelo pusto. Po približno 150km in treh urah vožnje se približamo mestu Kaesong (ki je bil zgodovinska prestolnica starodavne Koreje), avtocesta pa se konča tik pred začetkom demilitariziranega območja. Seveda na območje ni mogoče kar tako vstopiti. Ker je to vojaško območje so bile tudi procedure temu primerne, a mi kot turisti, nismo imeli birokratskih opravkov. Čas smo si lahko krajšali v bližnji trgovinici s spominki ali pa na WCju, ki ima verjetno najboljši pogled na DMZ. Ja, WC z razgledom. Fotografiranje vojakov, zidu in karkoli je dišalo na vojsko je bilo seveda prepovedano in večkrat poudarjeno.

Po približno pol ure smo se lahko vkrcali nazaj na avtobus in nadaljevali pot. Aja, vsak avtobus je dobil tudi severnokorejskega vodiča – vojaka. Naš je imel kar visok čin, in je razlagal različna dejstva (in severnokorejski pogled na vojno). Kljub dejstvu, da ni govoril angleško (prevajala je naša vodička) je bil zelo dostopen in pripravljen odgovarjati na vprašanja. Ob poti se seveda vidijo protitankovske ovire, globok jarek z bodečo žico (in verjetno minami) ter “no-mans-land”, ki ga prerašča narava. V daljavi se seveda vidita obe zastavi. Ena višja od druge, in severnokorejci se radi pohvalijo, da je njihova zastava najvišja na svetu. Na obeh stran DMZ sta tudi vasi – nismo se seveda mogli preveriti, ampak južnokorejci pravijo, da je severnokorejska vas samo kulisa. Prva postaja je bil manjši muzej, ki je bil bil v stavbah, kjer je bil podpisan armistice. Kakšen kilometer naprej pa je bil Panmunjeom, kjer tudi stojijo tiste slavne modre barake, ki so pod jurisdikcijo Združenih narodov. No, zraven je še nekaj podobnih stavb (v beli barvi), ki pa nimajo vhoda iz obeh strani in seveda niso odprte za javnost. No, in to je bilo to. V modro stavbo (kjer lahko z nekaj koraki greš na južno stran in obratno) žal nismo šli, saj tisti dan ni bila odprta za javnost (tudi turistov na južnokorejski strani ni bilo). To se občasno zgodi in seveda je severnokorejska stran obtožila drugo stran, da tisti dan ne dovoli. Predvidevam, da je na južnokorejski strani podobno obtoževanje nasprotne strani. Vglavnem… sej je pravzaprav vseeno. Zanimivo pa je bilo, da se ni videlo vojakov na južni strani in predvidevam, da je podobno tudi iz južnokorejske strani. Na vsaki strani, nedaleč od barak je na vsaki strani meje velika stavba, od koder je razgledna točka (za turiste) na drugo stran. Je bilo pa to tudi mesto, kjer so po treh dneh številni izkoristili možnost GSM “signala” iz južne strani in seveda veselo pošiljali in sprejemali sporočila (sam se pozabil v Pekingu slovenski SIM, ki kitajski mi pa izven kitajske ne dela). Verjetno je bil za mnoge to highlight dneva in ne sam obisk meje.

Po ogledu DMZ smo šli seveda na “tradicionalno” korejsko kosilo v Kaesong. Proti doplačilu sta bili še dodatni opciji – t.i. sweet meat juha (pasja juha) in piščanec z ingverjem. Slednjega sem že jedel v Pekingu in mi ni nekaj izredno dobrega, pasje juhe pa sem se tokrat vzdržal. Na hribu za restavracijo (razgledna točka nad Kaesongom) je seveda na najlepšem mestu tudi spomenik obem vodjem. Da se ve kdo je kdo 🙂 Žal pa smo ostali samo na razgledni točki nad mestom in nismo šli v staro mesto Kaesong – ki pravzaprav (vsaj od daleč) zgleda zelo zanimivo. Na koncu še ogled zgodovine “daljne” zgodovine Koreje – oz. Koryo.


Obrazi Pyongyanga

april 22nd, 2017 Comments off

Kaj počnejo ljudje v najbolj izolirani prestolnici na svetu? Je vse nameščeno? Hodijo po opravkih?

Dejstvo je, da ne vem. So pa ljudje na ulici urejeni, sicer zelo nedostopni – izogibajo se kakršnikoli komunikaciji s tujci. Edine osebe, ki lahko komunicirajo z nami so vodiči in kar je zanimivo je to, da ti ti povedo veliko. In ja, tudi veliko vedo kaj se dogaja v tujini. Na ulicah Pyongyanga tudi ne vidiš revščine, invalidnosti… Vse je zelo “pošlihtano”, še debelih ljudi ni (razen enega, ki se stalno pojavlja na TV).

Kar je bistveno je to, da ne izstopaš. Ne v pozitivnem ali negativnem smislu, da si v sivem povprečju. Individualizma ni, velja samo kolektivna zavest. Vsakdo nosi tudi broško z obrazoma dveh voditeljev. Ki je lepa in se je ne da kupiti. Severnokorejci pa je tudi ne smejo prodati. S tem da so prebivalci Pyongyanga privilegirani – lažje potujejo po državi in imajo vse “dobrote”, ki so nam samoumevne (npr. elektriko, tekočo vodo). No, to večino časa. Če živiš izven mesta nimaš nič tega.

Najgloblji metro na svetu – Pyongyang?

april 21st, 2017 Comments off


Pyongyang ima svojo mrežo podzemne železnice, ki je ponos prestolnice. Sestavljena je iz dveh linij v skupni dolžini približno 18 km, dnevno naj bi jo uporabljalo do 700.000 potnikov. Koliko je to res ne vem, sem imel pa občutek, da je bilo ob moje obisku polno potnikov – in ne, niti pod razno ni izgledalo, kot da je to samo kulisa za tujce. Bili so običajni prebivalci prestolnice, ki gredo po svojih opravkih.

Ta metro ima nekaj “presežnikov”. Naj bi bil najcenejši metro, saj vožnja stane samo 5 wonov (0,01 USD). Naj bi bil tudi med najglobljimi metroji na svetu – proga naj bi bila več kot 110 metrov globoko – s tekočimi stopnicami pa traja pot dol ali gor približno tri minute in pol. Mreža se vsa nahaja globoko pod zemljo, uporablja pa se lahko tudi kot zaklonišče – na določenih hodnikih so namreč debela protiudarna vrata.

Metro so začeli leta 1968, odprt pa je bil pet let kasneje. Kar je zanimivo je to, da je večina postaj poimenovana po dogodkih iz severnokorejske revolucije. Vse postaje so tudi zanimivo okrašene. Kompozicije vlakov pa so stare in “nemškega porekla”, uvožene iz vzhodnega Berlina (narejene med leti 1978 in 1982). Ker je bilo uvoženo precej več vlakov kot jih vozi so se razširile govorice, da obstaja vzporedni tajni sistem metroja, ki povezuje ministrstva in najpomembnejše državne institucije.

Turistom so mrežo metroja odprli šele leta 2010, ko je bilo dovoljeno se peljati 6 postaj (to smo naredili mi). Za avanturiste je s posebnim dovoljenjem danes možno obiskati vse postaje.