Home > 2015-2017 Kitajska, Azija, foto, Kitajska, potovanja > Tibetanska opera oz. Ace Lhamo

Tibetanska opera oz. Ace Lhamo

februar 14th, 2017

Tibetanski opera, Ace Lhamo ali Lhamo (kar pomeni vila v tibetanskem jeziku) je tradicionalna opera Tibeta. Njen začetnik naj bi bil Drupthok Thangthong Gyalpo, menih (in gradbenik), ki je živel v 14. stoletju. Prvo predstavo naj bi organiziral s pomočjo sedmih lepih deklet, z namenom povečanja sklada za gradnjo mostov, kar naj bi olajšalo romanja in prevoz po poteh. Predstava je uspela, tradicija pa se je sčasom razvila v tibetansko opero, ki je postala priljubljena po celotni regiji. Danes predstave na prostem potekajo predvsem ob praznovanjih posebnih praznikov.

Navdih za opero so budistični nauki in lokalna zgodovina. Tradicionalna drama je kombinacija plesa, molitve (spevov), pesmi in mask. Vrhunec opere so oblačila oz. same maske, ki jih nosijo plesalci. Na čelu vsake maske sta običajno motiva sonca in lune. Po maski se da ugotoviti tudi vlogo igralca – rdeča predstavlja kralja, zelena kraljico, rumena so božanstva… Celotna predstava sledi zelo natančno določenemu zaporedju, končna pa se vedno z blagoslovitvijo.

Na prizorišče smo prispeli relativno zgodaj, že okoli 9:30, kljub temu da naj bi se opera začela šele kako uro kasneje. Počasi so se nabirali tudi gledalci, seveda domačini, ki so prišli od blizu in od daleč. Le ti so seveda prišli pripravljeni – zaviti v topla oblačila (je bilo mrzlo, zjutraj okoli -10c) in z obveznimi stolčki ali drugimi rečmi na katerih so sedeli. Prve vrste so tudi zasedli najbolj zagreti gledalci 🙂 Ljudje so se počasi nabirali, in hitro se je nabralo precej ljudi. Gledalci so sedeli na tleh (pravzaprav prvih 5-10 je moralo sedeti) in čakali, medtem ko so menihi počasi pripravljali oder na prostem. Ob tem se je stalno kaj dogajalo – prišla je straža oblečena v prekrasne kostume, konjeniki, počasi so se zbirali tudi pomembni menihi (lame). Med gledalci je krožil “tiger”, ki so se ga otroci močno bali, in ki je skrbel, da so ljudje sedeli. Če se nisi vsedel je mimo prišel še “reditelj”, ki je tepel množico s svojim dolgim rokavom suknje.

Po približno uri in pol se je opera začela. Kot prvi so prišli glasbeniki, z obveznimi trobili in bobni, potem pa še plesati. In treba je priznati, zadeva je zelo počasna – zvoki transa, plesni koraki plesalcev so zelo počasni. Najprej so na oder prišli štirje otroci, kasneje pa so jih v počasnem tempu zamenjali še drugi plesalci… na koncu opere so odkrili tudi večjo tapiserijo buddhe.

No, jaz sem bil takrat že daleč. Med gledalci na bližnjem hribu. In od tam je bil definitivno najboljši pogled. Jaz pa največja atrakcija 😉

Comments are closed.