Tržnica v Lijiangu

Meni osebno so tržnice zanimive, barvite. In se razlikujejo, hkrati pa spet ne. Same same, but different. Če greš na tržnico v razvitem svetu ali kje v Afriki je zgodba pogodba – menjava poteka povsod, barvitost je enaka, samo ljudje in navade so različni.

Nedaleč od nastanitve je bila v starem mestu Lijianga tržnica. Zanimiva, in seveda je najbolj primeren obisk zjutraj – sveža zelenjava, meso, itd. Na videz kaotična tržnica je vseeno popolnoma urejena. Ob vhodu iz starega mesta je najprej sekcija krompir, sledijo različni koreni in rastline kot so čebula, česen in podobno. Nepogrešljive so tudi ženice, ki prinašajo svoje pridelke in jih prodajajo. Najbolj zanimivi so prodajni “prijemi”. Kako narediti zelenjavo bolj privlačno? Obvezno se malo poprši z vodo, paradižniki so lepo umiti in zloženi 🙂 Neke hude eksotike ni, je pa vse barvito – zeleno, rdeče…


Pod streho pa je seveda tudi “mesna” sekcija. Dobi se najrazličnejše meso. Dobi se tudi meso yaka, ki je značilen za tibet. To je pravzaprav govedo in za posebne želje imajo tudi rep ali lobanjo. Vsako prodajno mesto je seveda označeno, pri nekaterih izgleda kot da bi imeli številke zapisane s krvjo. Zadaj pa je še sekcija perutnine, kjer na 50m razdalje vidiš vse. Pravzaprav si je možno ogledati celoten postopek od žive kokoši do fileja… v odmaknjenem koncu ob vročih pečeh tudi žgejo kožo govedine… Ta del definitivno ni za občutljive želodce, vseeno pa… verjetno je vsaj ta perutninski del bolj human (če lahko ubijanju rečemo humano) kot pa predeleva kokoši v tovarnah.