Pot do Songzalina

Po kratki vožnji z minibusom nas je ta odložil ob cesti, na drugih strani hriba kjer se nahaja samostan. Ni enostavne poti za romanje do samostana (ok, je, vodi normalna cesta do tja), in mi smo se odpravili na približno 5-6km trek do templja. In to najprej skozi zanimivo, tipično tibetansko-yunansko vasico. Hiše so značilne za to pokrajino, vse dvonadstropne in vse imajo ograjen vrt – sprednji del. Vse hiše so obrnjene na jug in imajo tudi okna samo na južno stran, saj tako ohranjajo toploto ob sicer zelo mrzlih zimah. Znotraj ograde je prostor za živino, ljudje pa običajno živijo v prvem, zastekljenem nadstropju.

Bolj premožni imajo podobne hiše popolnoma zastekljene (tudi vrtni del). Zanimivo je, da se kljub mrazu zunaj, zastekljeni vrt ob soncu lepo ogreje. Sobe so na drugi strani relativno mrzle in temne, zato jih morajo izdatno ogrevati. Je pa v hiši prostor za vse – ljudi, živali in skladišče za hrano in krmo.

Pot je vodila čez hrib, ki sicer ni pretirano visok, vendar te na višini preko 3000m pošteno zadiha. Prav na vrhu so domačini obesili številne molitvene zastavice, in šele od tu so se odprli prvi pogledi na Songzhalin tempelj in to iz čisto druge strani, iz katere popotniki običajno prihajajo. Z vrha so tudi prekrasni pogledi na odaljene hribe, pokrite s snegom, in nenazadnje tudi na mesto Shangri-La, prekrito z manjšim oblakom smoga…