Songzalin samostan

Songzalin (Ganden Sumtsenling) je največji tibetanski budistični samostan v pokrajini Yunnan. Znan je tudi pomanjšana varianta samostana Potala v Lhasi.

Samostan je bil zgrajen leta 1679, času petega dalajlame, gradnjo pa je tudi podpiral cesar kitajske dinastije Qing. V času kulturne revolucije na Kitajskem je bil močno poškodovan, kasneje pa obnovljen (in po mojem mnenju obnova nikoli ni bila končana). Danes tu živi in deluje okoli 700 menihov, ko pa je bil samostan na višku, pa jih je bilo kar okoli 2000.

Samostan ima šest glavnih stavb. Vhod je ob vznožju hriba in do glavnih stavb je 146 stopnic, kar ni niti tako malo, saj se samostan nahaja na višini skoraj 3400m nad morjem.

V glavni stavbi, ki ima tudi največjo sobo, je prostora za več kot 1500 menihov naenkrat, ki se zbirajo tam in molijo. Tam je tudi pozlačen osemmetrski kip Buddhe in številni slike, ki prikazujejo življenje Buddhe. Zanimivo je, da je oltar stalno okrašen z lučmi z yakovim oljem. Zraven sta dve večji stavbi t.i. lamasery – Zhacang and Jikang. Pravzaprav so vse te večje sobane prekrasno okrašene. Samostan je znan tudi po tem, da ima precej zakladov in različnih obdobij po ustanovitvi samostana.

Tokrat je bil samostan precej prazen. Malo je bilo menihov, še turistov skoraj ni bilo veliko. Na manjšem trgu pred velikimi sobanami sta tako preganjala dva prašiča, za katera je vodič rekel, da sta reinkarnaciji buddhe in jih tako tudi častijo in hranijo.

Sam samostan je precej zanimivi, ima prekrasne skulpture, vendar vseeno pogrešam malo več “življenja” menihov. Poleg tega številne prostore obnavljajo, tako da motijo različni delavski odri. Cena za vstop je kar visoka – 115 rmb, ampak če si že prišel tako daleč je vredno. Ja, je past za turiste, pa vendar… Še to, na ravnini pod hribom, kjer stoji samostan je manjše jezero. In roko na srce, najlepši pogledi na samostan so prav od tam.