Shangri-La oz. neke vrste raj na zemlji

Shangri-La je mistična, harmonična dežela večne sreče, ki se nahaja na zahodnem delu gorovja Kunlun. To je raj na zemlji, in tam se živi srečno in dolgo. Vsaj tako jo je leta 1933 opisal pisatelj James Hilton v romanu Izgubljeno obzorje (Lost Horizon). Dežela, ki jo vodijo tibetantski menihi. Ni pa čisto jasno, kje se ta mistična dežela nahaja in kje natančno je Hilton dobil navdih. Lokacij je mnogo, med drugim bi lahko Hilton dobil navdih za Shangri-La tudi v National Geographicu ali v kaki drugi reviji, saj so zelo podobno opisovali popotovanja na Tibet številni raziskovalci. Pravzaprav pa ne bomo verjetno nikoli vedeli katero mistično deželo je mislil Hilton.

Temu območju so tibetanci originalno rekli Gyalthang or Gyaitang, kar pomeni cesarska ravnica. Očitno je da je bilo to območje nekaj posebnega in rodovitnega. Tukaj čez je tudi potekala čajna pot preko Tibeta proti Kitajski. Ampak kitajci se niso dali. Leta 2001 so preimenovali to območje, ki se po kitajsko imenuje Zhongdian v Xiānggélǐlā, oziroma kar se bere v nam bolj prijaznih besedah Shangri-La. Razlog? Turizem, saj je treba turiste nekako privabiti.

In kako je danes? Mesto Shangri-La je precej daleč od mističnosti in raja. Pot do tja je še vedno zavita in vodi po ozkih cestah, vendar pa se bo to kmalu spremenilo. Bus med Lijiangom in Shangri-La je vozil dobre 4 ure. Kitajci med Lijiangom in Shangri-La že gradijo avtocesto in hitro železnico, in napredek že prihaja tudi v ta raj. Pravzaprav, kmalu potem ko pride cesta na planoto (nad 3000m) je okolica eno samo gradbišče avtoceste. Da niti ne omenjam, da je bila naša cesta čisto razkopana in eno samo delovišče. V predmestju Shangri-La so nove, ogromne stavbe in kompleksi – včasih se pravzaprav čudiš kdo živi tam oz. bi želel živeti tam. Pravzaprav so Kitajci uspeli in naredili iz mesta starega mesta, iz tibetanskega okoliša Dukezong uspeli naprediti neke vrste kitajsko-tibetanski disneyland in s temu so pritegnili množico turistov. Pravzaprav je danes vidno to v Lijiangu, ki je vse prej kot prekrasno, zgodovinsko mesto. Potem pa se je zgodil januar leta 2014, ko je prav ta predel zajel katastrofalni požar in večino starega mesta uničil. Nedotaknjeni so ostali templji na hribu, tudi največji “prayer wheel” na svetu. Danes je Shangri-La praktično popolnoma obnovljena. Stare hiše so na novo postavljene, vendar… ob mojem obisku novembra je bilo vse prazno, zaprto. Ponekod je izgledalo kot da so obnovljene hiše samo lepa fasada, znotraj pa je še vedno vse požgano. Novembra skoraj nič ni bilo odprto, še večina lokalov je zaprla vrata. Turistov skoraj ni bilo. Menda so na trgih včasih domačini plesali v njihovih nošah in oblačilih. Tokrat nič. Samo en fant, ki je imel na vrvici zelo lenega tibetantskega mastifa in je maloštevilnim turistom računal za selfije s psom. Pa vendar je bilo fajn biti tam, preprosto zato, ker mi disneyland Lijianga ni bil preveč všeč. In je bilo vse mirno. Brez neonskih luči.

Obkrožen s starim mestom je tudi manjši hrib, na katerem se nahajajo Zlati tempelj in največji “prayer wheel” na svetu. In kar precej stopnic je treba prehoditi, da se pride gor. Prayer wheel je ogromen, in potrebnih je kar nekaj ljudi (tko na oko nas je bilo vsaj ene 10-15), da se ga obrne. Pravijo, da je treba narediti vsaj tri kroge. In kljub lepim razgledom je obisk tega brezplačen, kar je redkost na Kitajskem.

Malo stran, na hribu za starim mestom, pa se nahaja Baiji tempelj, ki se pravzaprav imenuje 100 Chicken temple. Ime je dobil po številnih kurah, ki se nahajajo v okolici templja, obkrožajo pa ga številne tibetanske molilne zastavice. To je tudi neke vrste romarsko mesto, saj so ga zjutraj romarji množično obiskovali. Pravzaprav je na vrhu fajn. Prekrasen razgled na mesto, v daljavi se vidi tudi Songzalin. Vidi pa se tudi ves napredek in novogradnje, ki obkrožajo staro mesto.

Sem torej našel svoj Shangri-La? Ime ja, ne vem pa če je to to… Če je, sem rahlo razočaran