Great Ocean Road

Sorry, this entry is only available in Slovenian. For the sake of viewer convenience, the content is shown below in the alternative language. You may click the link to switch the active language.

V bližini Melbourna je verjetno ena glavnih atrakcij obalna cesta – Great Ocean Road. V celoti je dolga 242 kilometrov in je neke vrste največji spomenik vojakom, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Pa čeprav skoraj ni nikjer nobenega spomenika. Zakaj le? Po prvi svetovni vojni so se številni avstralski vojaki vrnili iz bojišč v Evropi in v spomin padlim v vojni zgradili to cesto. Gradili so jo kar nekaj let, in sicer med leti 1919 in 1932. V tistih časih na tem območju ni bilo cesto, prevladovala je samo divjina. Zato je bil poleg spomina na padle vojake pomembna za dostop do nekaterih odrezanih krajev, za izkoriščanje gozdov (v okolici rastejo ogromna drevesa) in nenazadnje tudi turizem. Kar je zanimivo je to, da je bila na začetku zelo ozka, prepadna in nevarna. Prvi vozniki so morali tudi plačevati cestnino za njeno uporabo 🙂

Danes je nekaj čisto drugega. Namenjena je turizmu in seveda jo obišče veliko turistov – velika večina je namenjena na zelo ozek del te ceste – v okoli naravnih znamenitosti “12 apostolov”. V Melbournu so ponujali tudi enodnevne izlete, kar pa se je meni zdelo malo brez veze in prenaporno – to bi bilo namreč več kot 500km skupne vožnje, kar pomeni, da bi le malo ostalo za oglede. Zato sva na letališču najela avto – Toyoto Corollo z avtomatskim menjalnikom. Na začetku sem se precej bal vožnje po levi strani, ampak ta strah je hitro šel stran – ko smo prišli po avtocesti malo izven Melbourna je bil promet zelo redek. Plan pa je bil tak, da začneva na koncu in se potem počasi premikava nazaj proti Melbournu. Določen del (cirka 30-40km) sva zavestno izpustila, saj nekako ni bilo dovolj časa za celoten krog. Namenila sva spati na dveh mestih na tej cesti, brez problema pa bi se lahko dodal kak dan – tako sva izpustila mesti Port Fairy in Warnabool (kjer se začenja na zahodu cesta).

Prvi postanek je zato bil v kraju Port Campbell, saj je bilo (glede na zemljevid) to eno največjih mest tam v okolici – zato naj bi brez problema dobila za spati. Poleg tega je bilo tam okoli precej zanimivih stvari. No, Port Campbell je bil vse prej kot mesto – ena manjša vas, z dvema restavracija (ena “avstralska” in druga pizzerija), eno trgovino in kar nekaj hoteli. Ni bil problem dobiti za prespati, saj ni bila visoka sezona, bil je bolj problem kaj jesti 🙂 Obala tam okoli je prekrasna – obala (skale) so iz peščenjaka in erozija morja je v tisočih let naredila res zanimive oblike – od kamnitih osamelcev do mogočnih mostov iz skal. Ki bodo čez nekaj let, nekaj desetletij ali stoletij postali osamelci. Poleg tega je seveda ob tej obali potekala pomembna transportna pot po morju in zaradi močnih tokov ter nestalnega vremena (megle) je na teh obalah nasedlo preko 700 ladij. Zato 130km obale med Rtom Otway in Port Fairyjem imenuje “shipwreck coast”. Nekateri zalivi imajo prav pomenljiva imena – Massacre bay, Bay of Martyrs,…). Tukaj okoli je tudi precej mogočnih mostov iz skal – the Arch, London bridge. Zlasti slednji je mogočen, s tem, da se je pred kakim desetletjem porušil en del – ni več povezan s celino.

Naslednji dan sva načrtovala “največjo” znamenitost. 12 Apostolov – osamelcev na obali. Pravzaprav je zanimivo (in tudi zelo popularno med turisti), ampak na poti se lahko ustavljaš na precej mestih in si ogledaš precej drugih in zanimivih stvari. Ena izmed teh je Loch Ard Gorge, to je idiličen zaliv (pravzaprav soteska, ki ima prekrasno plažo) v katerega sta se rešila edina preživela z ladje Loch Ard, ki se je razbila v skalovju nedaleč stran. Po vrhu obale so narejene prekrasne sprehajalne potke, ki seveda vodijo do idiličnih plaž. Ker pa sva bila tam junija je bila voda še relativno mrzla in zato kopalcev praktično ni bilo. Pravzaprav vsi so si samo namakali noge 🙂 Poleg same vožnje in plaž sva šla tudi v notranjost v narodni park Otway – do slapov imenovanih Triplet falls. Sami slapovi niso nič posebnega, se pa vidi da je to področje zelo odročno. Praktično nič turistov (en sam avto je bil še parkiran tam) in super sprehod po gozdu mimo mogočnih in starih dreves. No, tistih, ki so še ostala, saj je bilo tukaj zelo razširjeno gozdarstvo. Ampak danes je ta pokrajina popolnoma neprehodna. Spanje v Apollo bay, ki je bil “prvi” pravi turistični kraj na najini poti. Kar predstavljam si, da je v tem kraju poleti precej polno, saj je plaža dolga in lepa. Je bilo pa zanimivo, da so tukaj namesto golobov okoli letale papige 🙂 Pravzaprav, ptiči so bili res neverjetni. Tukaj so se tudi končale največje naravne znamenitosti na tej cesti (oz. če se gre iz druge strani – tukaj se šele začenjajo znamenitosti).

Ker imava nos za prenočišča sva izbrala pravega – en motel, kjer so bili lastniki kitajci in je bilo tudi mnogo kitajskih gostov. Neverjetno, ampak res. Očitno naši okusi konvergirajo 🙂 Zadnji dan na cesti je bil na izi – več ali manj vožnja s krajšimi postanki na zanimivih mestih. Pokrajina je po mestu Lorne tudi vedno bolj poseljena in kmalu se niti ne voziš več ob morju. Nameravala sva še na ene slapove (pa sem navigator in voznik zgrešil) ter pogledat si kenguruje na enem izmed golf igrišč v bližini. No, kenguruji so bili, ampak tisti dan so bile vse ture že polne – tako da kdaj drugič… no sej… malo si se sprehodil do roba ceste in si videl kenguruje skakat po golf igrišču…