Archive

Archive for december, 2016

Sydney

december 18th, 2016 Comments off

Sydney je meni osebno sinonim za Avstralijo. Opera, most, Bondi beach in surferji. Po nekaj mesecih Kitajske je bil prihod v Sydney pravi balzam za oči. Vse zeleno, nebo modro, toplo in zrak čist, neonesnažen. Pa vsi prijazni, avtomobili ustavljajo na prehodih za pešce in vsi te razumejo ko hočeš kaj povedati v angleškem jeziku 🙂

Mesto nima zelo dolge zgodovine zato tudi ne gre za pričakovati kakih starih, zgodovinskih stavb. Nekoliko južno od današnjega središča je Bottany Bay, kjer je leta 1770 pristal kapitan James Cook, ki je odkril Avstralijo. In le 18 let zatem (1788) so po nalogu britanske vlade ustanovili na lokaciji današnjega Sydneya kazensko kolonijo za angleške in irske kaznjence. V okolici so bili pa takrat naseljeni aboridžini, katerih zgodovina sega nekaj tisočletij nazaj. Ožji center vsebuje par območij kot so The Rocks (najstarejši del), Circular Quay, Darling Harbour, CBD,… Je pa Sydney precej več kot ožji del mesta, pravzaprav je danes mesto zelo razvejano in sega preko zaliva in železnega mostu tudi na severni del.

Ker je vsa zgodovina mesta nekoliko meglena in se mi pred prihodom ni dalo kaj veliko brati o tem sva se odločila, da greva kar na vodene oglede z vodičem po mestu. V Sydneyu deluje t.i. I’m free tour, ki je načeloma brezplačen ogled mesta, pričakujejo pa seveda vodiči napitnino. Izkušnje vsaj v Sydneyu so bile odlične – ob vodički – tako po predelu The Rocks, kot tudi tista po centru mesta – sta bili zelo dobri. Nista bili omejeni samo na faktično zgodovino ampak sta povedali tudi precej, kar ni nujno da bi pisalo v vodičih. In cenovno je zadeva tudi zelo ugodna, saj sva kot “napitnino” dala vsak po 20 AUD. V ožjem centru Sydneya – CBD (Central Business District) ni nekaj zelo zanimivega. Poleg poslovnega dela je tam tudi Queen Victoria Shopping Mall in mestna hiša, ampak nič tako zelo posebnega – razen dejstva, da se nahaja v Avstraliji. Lep je tudi Hyde park ob katerem stoji tudi veličastna katedrala St. Mary. Tam okoli je še nekaj kolonialnih stavb, ampak ker je Sydney relativno mlad, nič pretirano starega.

Za turiste je verjetno najbolj privlačen del okoli the Rocks in Circular Quay. Pogledi na Sydnejsko opero in veliki železni so fenomenalni. Opero so po načrtih danskega arhitekta začeli graditi leta 1957, po večkrat presežnih proračunih in številnih nesporazumih pa so jo zgradili in odprli šele leta 1973. V sami operi je več prizorišč, s tem da ima največje več kot 2.500 sedežev. Po operi so možni vodeni ogledi, sama pa sva naredila nekoliko drugače. Šla sva si ogledati dve predstavi – eno v teater, drug je bil pa cirkus v največji, koncertni dvorani. Obisk opere in sami razgledi na njo so po moje največja atrakcija Sydneya. Zraven je tudi kraljevi botanični vrt, ki je zelo lep – totalno sem bil navdušen nad pticami, ki so tako zelo drugačne kot naše. Sprehoditi se splača to konca rta, Macquaire point, od koder so razgledi na opero in most res fantastični.

Druga najbolj “očitna” zadeva v Sydneyu je železni most čez zaliv (Sydney Harbour Bridge), ki so ga zgradili pred približno 80 leti in preko njega poteka glavna železniška in cestna žila sever-jug v Sydneyu. Seveda sem se tukaj takoj odločil za najbolj “adrenalinsko” zadevo. Torej sprehod po vrhu mostu. Moj načrt pa je imel eno majhno slabost – ceno, ki je zasoljena in znaša med 268 AUD (182 EUR) za nočni vzpon, 308 AUD (208 EUR) za dnevni vzpon in kar 378 AUD (257 EUR) za vzpon ob sončnem vzhodu ali zahodu. Če bi bila zadeva res adrenalinska bi nekako še rekel “mogoče”, ampak tako ti ne pustijo vzeti zraven niti fotoaparata. Najboljša “podobna” stvar je bil vzpon na južni nosilni steber, kjer se nahaja manjši muzej – stane le 15 AUD (10 EUR), razgledi pa so še vedno zelo zelo lepi – in seveda ni omejitev glede fotoaparata. Višina je tukaj 87 metrov, če bi pa šel na most bi bila pa največja točka nad 130 metrov nad morjem. Saj bi bilo zanimivo, ampak ne tokrat ne hvala…

Verjetno najboljši način za ogled Sydneya pa je iz ladje. Iz Circular Quay gredo številne ladjice, ampak najbolj se splača vzeti kar javni prevoz, ki je vključen v Opal kartico. Super je tako izlet z redno ladijsko linijo do Darling Harbourja (ki je po nekaterih vodičih must-do v Sydneyu – tam je par znamenitosti in muzejev, ampak meni grozno dolgočasno in skomercializirano). Ampak pot do tja je zanimiva. Ladjica se ustavi tudi na drugi strani mostu, kjer je “old fashion” lunapark 🙂 V drugo smer je pa fajn vzeti ladjico do Manlyja, ki je popularna poletna destinacija s plažami. Razgledi so odlični (pelje se ladjica tudi mimo Tararonga ZOO), na vodi pa se marsikaj dogaja – ravno takrat so trenirale barke za eno “hitro” regato do Tasmanije. Manly je popularen kraj za pobeg na plažo ali surfanje.

Bolj kot pa Manly je pa med tujci znana plaža Bondi. Meni osebno po tem, da je bil tam olimpijski turnir v odbojki na plaži in da je na robu plaže fantastičen bazen z morsko vodo. Ker je bil na dan obisk božični dan je bil bazen žal zaprt, pa še vreme je bilo nekoliko oblačno (zvečer je deževalo). Ampak to ni odvrnilo številnih obiskovalcev plaže in surferjev. Vse skupaj je izgledlo kot “meat market”, ampak ok… predvidevam, da to je ta plaža… Žal tudi ni bilo časa za sprehod po eni izmed lepih sprehajalnih potk Bondi-Cogee. Je pa dostop do Bondija iz Circular Quay zelo enostaven – avtobusa 333 ali 380. Direktno, brez presedanja. Le trajati zna.

In da ne pozabim. Sydney je znan po zabavi. Odlične restavracije (nekatere s fantastičnimi razgledi) z zelo dobro hrano. Ni poceni, ampak ok.

Kljub skoraj tednu v Sydneyu (letela sva v in izven Sydneya) je čas zelo hitro tekel. Kar nekaj stvari si nismo uspeli pogledati ali doživeti. Prej sem že omenil sprehajalno potko Bondi-Cogee, pa tretjo največjo ribjo tržnico na svetu (največja je v Tokyu). Da niti ne omenjam kak izlet izven meja Sydneya – npr. Blue mountains. Itd. Treba bo priti nazaj. Sydney je fajn. Avstralija je super. Če le ne bi bila takooooo daleč iz Evrope.

Avstralija v dveh tednih

december 15th, 2016 Comments off

2 tedna. Drugi konec sveta. Avstralija. Je vredno? Seveda.

No… en izmed razlogov zakaj Avstralija je tudi bivanje na Kitajskem. Vseeno je ta oddaljena celina precej bližje, Sydney je namreč iz Pekinga okoli 11 ur leta. Glavni razlog potovanja pa je bil umik iz mrzlega, onesnaženega, sivo-rjavega Pekinga. Ko sem iskal letalske družbe, ki letijo tja sem najprej iskal ne-kitajske družbe. Ker so bile cene pretirano visoke (med 1000 in 1300 EUR) sem se na koncu nekako le sprijaznil s kitajci. Pravzaprav, za skoraj isto ceno bi s kitajci dobil let v poslovnem razredu. Ampak vseeno, na koncu je zmagala China Southern in povratni let za 400 EUR na osebo. Kar je zelo malo. Res je let preko Guangzhoua, ampak vredu. Na obeh letih je A380, kar je zelo pozitivno – pa tudi če letim s kitajci. Pa nazaj grede bom na notranjem letu lahko prvič sprobal B787, kar je tudi fajn.

Ker je Avstralija ogromna se je bilo treba nekoliko osredotočiti samo na določene dele. Tokrat samo Sydney in Melbourne, drugi deli pa še kdaj pridejo.

Osnovna pot je bila taka:
– Sydney in okolica
– Melbourne in okolica
– najem avtomobilia in Great Ocean road
– vmes pa še kje videti kenguruje in koale v naravi.

Spati v Avstraliji v hotelih ni ravno poceni, še posebno če si bolj izbirčen glede lokacije. V Sydneyu sem po preučevanju različnih forumov izbral okraj “the Rocks”, ki je res odličen za nekoga, ki je v Sydneyu prvič. Superlahek dostop z in na letališče, zraven so avtobusi, ladje,… Rezerviral sem Russels Hotel, ki ima super lokacije – ni pa nekaj ultra butičnega ali dragega že tako predragem mestu. Je pa zanimivo, da so se cene sob v istem hotelu dnevno precej spreminjale. V Melbournu sem izbral hotel Alto on Bourke, relativno blizu železniške postaje (tam kamor pride direktni bus z letališča) in je bilo na koncu zelo fajn. Pri obeh hotelih je zanimivo to, da sem za rezervacije v zadnjem trenutku dal precej manj kot pa so cene če bi rezerviral za december sedaj. Drugi hoteli/moteli so bili čisto odvisni od poti – pravzaprav nobenega nisva rezervirala več kot en dan vnaprej – pri nekaterih sva se kar oglasila in vprašala ali je prosto. Včasih je bilo, drugič ne. Je pa vseeno bilo kar nekaj prenočišč na voljo saj se počitnice še niso začele, tako da še ni bilo veliko avstralskih turistov. V Walhalli sva bila še celo edina gosta v edinem hotelu v “mestu”.

Poleg spanja je največji strošek v Avstraliji hrana. V samih trgovinah hrana niti ni draga, je pa draga v restavracijah. Po pravici povedano sem še največkrat jedel burger, ki je bil cenovno med najbolj ugodnimi (ampak si vseeno zanj moral plačati med 15 in 25 AUD). Razni steaki so dragi, kenguru pa npr. stane okoli 30 AUD (20 EUR). Ma, že testenine so drage in raje jem burger kot pa testnine s paradižnikom za 10 EUR.

Najem avtomobila je bil enostaven – na koncu sva se odločila za Europcar, ki je bil v tistem terminu najcenejši. Pa še en rang višji avto sva dobila, ker najin model še ni bil na voljo. Ob najemu avtomobila so zahtevali tudi mednarodno vozniško dovoljenje. Je pa vožnja po Avstraliji zelo nestresna, saj je izven mesta zelo malo prometa. Vozi se res po levi strani, ampak je večina rental avtomobilov avtomatikov, kar zelo pripomore k enostavnosti vožnje. Je pa treba vedeti, da znajo biti razdalje (kljub zemljevidu) včasih zelo velike – ceste pa niso vedno asfaltirane – to ugotoviš šele ko greš proti hribovju v okolici Walhalle. Ko naju je Garmin GPS vozil po potkah, ki niso nujno primerne za običajne avtomobile. Želel sem najeti avto v Melbournu in ga pustiti v Sydneyu, ampak je bil one way drop off fee previsok – 300 AUD. In za manj sva dobila dve enosmerni letalski na Jetstar. Ko sem že pri tem. Leteti v Avstraliji je relativno ugodno in izbira prevoznikov (tudi low cost) je velika. Med Sydneyem in Melbournom so leti praktično na pol ure in če se ne leti na kakšne zelo popularne dni in si fleksibilen z urami lahko dobiš zelo poceni karte (30-40 EUR).

Tako Sydney kot Melbourne imata odličen mestni promet. Hiter, učinkovit in cenovno kar ugoden. V Sydneyu se splača vzeti t.i. Opal kartico na katero se naloži denar. Ne obstaja dnevna vozovnica, obstaja pa maksimalna dnevna poraba 15 AUD oz. 60 AUD na teden. Lahko se jo uporabi na večini busov, železnic in prevozov z ladjami. S tem da npr. samo izlet na Manly v obe smeri pride 15 AUD. Še posebej je njena uporaba ugodna v nedeljah, ko je maksimalna dnevna poraba samo 2,5 AUD – to je praktično ena vožnja z avtobusom. Če je Opal kartica v Sydneyu brezplačna, pa je za t.i. Myki kartico v Melbournu treba plačati 6 AUD. Logika te kartice je malo drugačna in zaračuna za 2 urno uporabo celotno sistema, če pa to uporabiš večkrat na dan, pa največ 8,2 AUD na dan. To pomeni, da je za večdnevno uporabo javni prevoz v Melbournu cenejši.

Glede komunikacije sem se kar odločil za nakup lokalne SIM kartice. Za 10 AUD (7 EUR) je bil npr. pri Telstri predplačniški paket, ki je v enem tednu vključeval neomejene klice po Avstraliji in kar 3Gb prenosa podatkov. No, po enem tednu je bilo treba napolniti kartico. Ampak ker je bilo to relativno drago (30 AUD) sem raje vzel kar nov paket in novo sim kartico za drugi teden. 🙂 Če si v Avstraliji en mesec ali več se že splača napolniti kartico, takole za dva tedna pa res ne. Brezplačni wifiji sicer obstajajo, ni jih pa pretirano veliko – poleg tega 4G prenos dela precej hitreje kot razni wifiji.

Tiger leaping gorge

december 7th, 2016 Comments off


Tiger leaping gorge – soteska tigra, ki je to sotesko preskočil! To ime mi je vedno bilo zanimivo, in dolgo želja, da bi to tudi videl. Predstavljal sem si globoko sotesko, s fantastičnimi razgledi in tigra, ki skače čez. Ma kaj enega tigra, veliko tigrov.

Soteska oz. kanjon reke Jinshe, ki je največji pritok zgornje Yangtze reke se nahaja približno 60km stran od Lijianga. Reka si pot utira med Jade Dragon Snow Mountain (5596m) na eni in Haba Snow Mountain (5396m) na drugi strani. Dolga je cirka 15km, s tem da je ponekod skoraj 3000m do “vrha”. Na najožjem delu je široka le 25 metrov, in prav to je mesto, kjer naj bi po legendi tiger preskočil reko, ko je bežal pred lovcem. To je danes odličen kraj za večdnevni treking med ljudstvom Naxi, ki naseljuje te kraje, kljub temu da je zgornji del soteske totalno turistični in skomercializiran. Izhodišče za turistični in treking del je prašno in za turista brezvezno mesto Qiaotou. Tam se plača vstopnina (65 rmb) in to je to. Do turističnega dela seveda pelje široka cesta, ki pravzaprav pelje skozi celotno sotesko, treking pa se začne malo potem kjer se pobira vstopnino. In gre gor v hrib, daleč od turistov. Pravzaprav, zaradi gradnje avtoceste in hitre železnice imam občutek, da so številne poti na začetku trekinga mogoče rahlo uničili. Upam, da se motim, in to je na srečo samo par sto metrov…

Priznam, tokrat sem se šel množičnega turista. Stran od samote trekinga, kjer se med drugim tudi nahaja WC z najlepšim razgledom. Ni bilo časa, zato se je bilo treba malo družiti s kitajskimi turisti. Množicami. No… Kitajci so najožji del soteske rahlo zabetonirali in uredili za množični turizem. Postavili so na stotine stopnic za enostavnejši dostop in poti seveda zavarovali. Glede na to, da Kitajci niso ultra feni hoje in da tukaj ni ne dvigal in ne tekočih stopnic, so tam se seveda moški, ki z nosili omogočajo, da leni (občutek imam, da so ti v večini) in tisti, ki ne morejo hoditi, gredo do reke v stilu. Na nivoju reke je vse zavarovano in ne manjkata niti dva kipa tigrov. Je vredno? Je… razgled je zanimiv, od spodaj dejansko dobiš občutek kako visoka je soteska. Množični turizem pa… naj bo če ga želijo imeti, ampak to ni to. Ampak je vsaj zabavno. To ni divjina, to je samo še ena atrakcija, ki ima fency ime.

Shangri-La oz. neke vrste raj na zemlji

december 6th, 2016 Comments off

Shangri-La je mistična, harmonična dežela večne sreče, ki se nahaja na zahodnem delu gorovja Kunlun. To je raj na zemlji, in tam se živi srečno in dolgo. Vsaj tako jo je leta 1933 opisal pisatelj James Hilton v romanu Izgubljeno obzorje (Lost Horizon). Dežela, ki jo vodijo tibetantski menihi. Ni pa čisto jasno, kje se ta mistična dežela nahaja in kje natančno je Hilton dobil navdih. Lokacij je mnogo, med drugim bi lahko Hilton dobil navdih za Shangri-La tudi v National Geographicu ali v kaki drugi reviji, saj so zelo podobno opisovali popotovanja na Tibet številni raziskovalci. Pravzaprav pa ne bomo verjetno nikoli vedeli katero mistično deželo je mislil Hilton.

Temu območju so tibetanci originalno rekli Gyalthang or Gyaitang, kar pomeni cesarska ravnica. Očitno je da je bilo to območje nekaj posebnega in rodovitnega. Tukaj čez je tudi potekala čajna pot preko Tibeta proti Kitajski. Ampak kitajci se niso dali. Leta 2001 so preimenovali to območje, ki se po kitajsko imenuje Zhongdian v Xiānggélǐlā, oziroma kar se bere v nam bolj prijaznih besedah Shangri-La. Razlog? Turizem, saj je treba turiste nekako privabiti.

In kako je danes? Mesto Shangri-La je precej daleč od mističnosti in raja. Pot do tja je še vedno zavita in vodi po ozkih cestah, vendar pa se bo to kmalu spremenilo. Bus med Lijiangom in Shangri-La je vozil dobre 4 ure. Kitajci med Lijiangom in Shangri-La že gradijo avtocesto in hitro železnico, in napredek že prihaja tudi v ta raj. Pravzaprav, kmalu potem ko pride cesta na planoto (nad 3000m) je okolica eno samo gradbišče avtoceste. Da niti ne omenjam, da je bila naša cesta čisto razkopana in eno samo delovišče. V predmestju Shangri-La so nove, ogromne stavbe in kompleksi – včasih se pravzaprav čudiš kdo živi tam oz. bi želel živeti tam. Pravzaprav so Kitajci uspeli in naredili iz mesta starega mesta, iz tibetanskega okoliša Dukezong uspeli naprediti neke vrste kitajsko-tibetanski disneyland in s temu so pritegnili množico turistov. Pravzaprav je danes vidno to v Lijiangu, ki je vse prej kot prekrasno, zgodovinsko mesto. Potem pa se je zgodil januar leta 2014, ko je prav ta predel zajel katastrofalni požar in večino starega mesta uničil. Nedotaknjeni so ostali templji na hribu, tudi največji “prayer wheel” na svetu. Danes je Shangri-La praktično popolnoma obnovljena. Stare hiše so na novo postavljene, vendar… ob mojem obisku novembra je bilo vse prazno, zaprto. Ponekod je izgledalo kot da so obnovljene hiše samo lepa fasada, znotraj pa je še vedno vse požgano. Novembra skoraj nič ni bilo odprto, še večina lokalov je zaprla vrata. Turistov skoraj ni bilo. Menda so na trgih včasih domačini plesali v njihovih nošah in oblačilih. Tokrat nič. Samo en fant, ki je imel na vrvici zelo lenega tibetantskega mastifa in je maloštevilnim turistom računal za selfije s psom. Pa vendar je bilo fajn biti tam, preprosto zato, ker mi disneyland Lijianga ni bil preveč všeč. In je bilo vse mirno. Brez neonskih luči.

Obkrožen s starim mestom je tudi manjši hrib, na katerem se nahajajo Zlati tempelj in največji “prayer wheel” na svetu. In kar precej stopnic je treba prehoditi, da se pride gor. Prayer wheel je ogromen, in potrebnih je kar nekaj ljudi (tko na oko nas je bilo vsaj ene 10-15), da se ga obrne. Pravijo, da je treba narediti vsaj tri kroge. In kljub lepim razgledom je obisk tega brezplačen, kar je redkost na Kitajskem.

Malo stran, na hribu za starim mestom, pa se nahaja Baiji tempelj, ki se pravzaprav imenuje 100 Chicken temple. Ime je dobil po številnih kurah, ki se nahajajo v okolici templja, obkrožajo pa ga številne tibetanske molilne zastavice. To je tudi neke vrste romarsko mesto, saj so ga zjutraj romarji množično obiskovali. Pravzaprav je na vrhu fajn. Prekrasen razgled na mesto, v daljavi se vidi tudi Songzalin. Vidi pa se tudi ves napredek in novogradnje, ki obkrožajo staro mesto.

Sem torej našel svoj Shangri-La? Ime ja, ne vem pa če je to to… Če je, sem rahlo razočaran

Songzalin samostan

december 5th, 2016 Comments off

Songzalin (Ganden Sumtsenling) je največji tibetanski budistični samostan v pokrajini Yunnan. Znan je tudi pomanjšana varianta samostana Potala v Lhasi.

Samostan je bil zgrajen leta 1679, času petega dalajlame, gradnjo pa je tudi podpiral cesar kitajske dinastije Qing. V času kulturne revolucije na Kitajskem je bil močno poškodovan, kasneje pa obnovljen (in po mojem mnenju obnova nikoli ni bila končana). Danes tu živi in deluje okoli 700 menihov, ko pa je bil samostan na višku, pa jih je bilo kar okoli 2000.

Samostan ima šest glavnih stavb. Vhod je ob vznožju hriba in do glavnih stavb je 146 stopnic, kar ni niti tako malo, saj se samostan nahaja na višini skoraj 3400m nad morjem.

V glavni stavbi, ki ima tudi največjo sobo, je prostora za več kot 1500 menihov naenkrat, ki se zbirajo tam in molijo. Tam je tudi pozlačen osemmetrski kip Buddhe in številni slike, ki prikazujejo življenje Buddhe. Zanimivo je, da je oltar stalno okrašen z lučmi z yakovim oljem. Zraven sta dve večji stavbi t.i. lamasery – Zhacang and Jikang. Pravzaprav so vse te večje sobane prekrasno okrašene. Samostan je znan tudi po tem, da ima precej zakladov in različnih obdobij po ustanovitvi samostana.

Tokrat je bil samostan precej prazen. Malo je bilo menihov, še turistov skoraj ni bilo veliko. Na manjšem trgu pred velikimi sobanami sta tako preganjala dva prašiča, za katera je vodič rekel, da sta reinkarnaciji buddhe in jih tako tudi častijo in hranijo.

Sam samostan je precej zanimivi, ima prekrasne skulpture, vendar vseeno pogrešam malo več “življenja” menihov. Poleg tega številne prostore obnavljajo, tako da motijo različni delavski odri. Cena za vstop je kar visoka – 115 rmb, ampak če si že prišel tako daleč je vredno. Ja, je past za turiste, pa vendar… Še to, na ravnini pod hribom, kjer stoji samostan je manjše jezero. In roko na srce, najlepši pogledi na samostan so prav od tam.