Kitajski zid – Huanghuacheng

MatevzH_zid_huang-0585Sobota, sonce, dan za izlet. Tokrat je bil cilj kitajski zid. Ampak to ne kak turistični del, ampak en lep, strm del, kjer naj ne bi bilo preveč turistov. Gremo na del zidu, ki se imenuje Huanguacheng, cirka 65km iz Pekinga. Ta del zidu pravzaprav sestavljata dva dela. En zelo “turističen”, ki se imenuje Lakeside (Xishuiyu) in en del, ki je uradno zaprt za obiskovalce, ob jezeru Jintang. Pravzaprav, zanimiva tura bi bilo peš povezati oba dela, saj je zid tukaj mestoma popolnoma obnovljen, na nekaterih mestih pa ne. Da se iti tudi proti vzhodu, do prvega večjega kraja – Jiugongshan – je cirka 7 ur hoje (vmes pa parkrat zmanjka zidu)

MatevzH_zid_huang-0620Na turističen del tokrat nismo šli, po eni strani zaradi pomanjkanja časa, po drugi pa tudi zato ker je bilo ogromno ljudi (vstopnina je drugače 45 juanov). Ta del je zanimiv zato, ker so malo nižje zgradili jez in potopili del doline, tako da gre zid sedaj tudi pod vodo.

Toliko bolj zanimiv pa je neturističen del, ki je očitno nekoč bil odprt – ko pa se je porušilo eno stopnišče (oz. pristop na zid) pa so ga zaprli. Podjetni domačini se seveda znajdejo in pobirajo vstopnino, ki znaša tri juane. Zgleda da pobirajo zelo selektivno. Ampak OK. Zid na tem mestu “prekinjata” jez in cesta, kar so verjetno zgradili mnogo kasneje. Sigurno pa je, da je bila na mestu kjer je sedaj jez, včasih ena pomembna in velika postojanka, saj je tukaj potekala že včasih pot. In hoditi se da na obe strani. Na eni strani bi po precej kilometrih (vmes manjka še celo nekaj zidu) prišel do turističnega dela in potopopljenega zidu, na drugi pa gre proti vzhodu in po več dnevih hoje bi se npr. prišlo do dela Mutianyju.

MatevzH_zid_huang-0666Pristop na zid je po strmi, približno petmetrski jekleni lestvi. Kitajcev tokrat ni ogromno, in čimvišje gremo, tem manj jih je. Tukaj je prav zanimivo po kakšnih grebenih so to gradili zid, saj so šli na vsak, pa če je še tako izpostavljen vrh. Prvi del je relativno enostaven in zgleda lepo obnovljen. Na parih mestih se postavi malo bolj pokonci. Na vrhu je utrdba in s tam se odprejo novi pogledi na nadaljevanju zidu. Je pa res, da čim dlje se gre, tem manj je obnovljen. S Samotom greva še malo naprej, na del ki pa postane zelo strm – pravzaprav tako strm da so naredili strme stopnice in moraš gor plezati po vseh štirih (še bolj je pa to neprijetno). Naprej proti vzhodu pa je zid že deloma v zelo bogem stanju.

V vsakem primeru, zelo priporočljiv krajši sprehod kot alternativa turističnim in zelo obiskanim delom zidu. Edini problem je dostop, saj ni prav enostavno z javnim prevozom (čeprav, to je na poti proti Mutianyju, ki je drugi najbolj obiskani del zidu).