Archive

Archive for avgust, 2012

3. mali blejski maraton – poročilo

avgust 26th, 2012 Comments off

Bilo je vroče, in sem vzel tale tek kot predpripravo na berlinski maraton. Prvi krog je šlo kot po planu. Malo čez 26 minut krog, tempo soliden, v berlinskem planu (priznam, mogoče sem malo prehitro začel v tem vročem vremenu)… Pri festivalni vzamem steklenico vode, ki mi je ne uspe odpret. Prepotene roke, ne vem kaj… Ostanem in še bolj postanem žejen. Pa prvič v resnejši klanček… uf, tempo padel, jest pa še vedno žejen ob vsej tej vodi v jezeru… Si rečem, ajd, bo šlo bolj počasi tokrat, bistvo da mi rata teči na koncu okoli 1:40, kar niti ni tako daleč od željenega tempa na naslednjem maratonu. In ob taki vročini, kjer en tuš ob poti pač ne pomaga je to kar solidno.

Vročina ne popušča, zato pa jest vedno bolj. Tam nekje med 7 in 14km si mislim… ej, stari, slabo si treniral. V misli se mi vrača leto 2010, ko sta me vročina in hmeljev napitek večer prej, popolnoma izmučila in sem rabil do cilja več kot dve uri (moj najslabši čas na polmaratonu!). Tempo pade na 5 min na km, izgubim (vizualni) stik s prvima dvema ženskama. Pijem vodo. Pijem izotonik. Vse skupaj obleži v želodcu, kolnem zakaj sem se moral tako najesti za kosilo. In skupaj se vse skupaj premika v želodcu v enem čudnem ritmu.

Na 15km, ko grem v zadnji krog, imam čas 1h11m in še par sekund. Ma, ampak tole mi bo pa uspelo prelaufati v manj kot 29 minutah. In malo pred hangarji pospešim in začnem prehitevat. Vročina popušča (tako kot številni sotekmovalci). Na koncu uspe zadnji krog v malo več kot 27 minutah, skupni čas malo pod 1h39m. Ni nekaj wau, ampak zadnje 4 km prelaufam res z lahkoto… Opazim, da sem proti sotekmovalcem, ki sem jih prehitel v Zaki v pol kroga pridobil približno 2 minuti. Očitno lahko daleč tečem, samo hitro ne.

Prireditev je drugače čisto fajn, OK organizirana (se mi zdi, da tokrat še najbolje). 3 okrepčevalnice na vsak krog (6km), manjka samo še kakšna banana ali pomaranča. Cena primerna, brisača pa se ne da primerjati s tisto iz nočne 10ke. Je bila pa fajn za obrisat po teku 🙂 Žal je bilo relativno malo tekačev, kar pa niti ni narobe, saj ima proga par ozkih grl, kjer bi večja količina tekačev ob pešcih težko šla brez zastojev. Predvidevam, da je malo tekačev zaradi vročine, termina in tudi pomanjkanja oglaševanja. Vročino vzamem v zakup, je pač treba kdaj tudi po taki vročini laufat. Tudi teren je razgiban in premagaš v 21km kar nekaj metrov gor in navzdol (se mi zdi tole precej težja trasa kot npr. v LJ, Sežani ali Radencih). Problem so pešci in kolesarji (ter kak mopedist), saj nekateri ne gledajo okoli, nekateri pa ne šmirgljajo tekačev in se jim moraš ti umikat. Navijači (kopalci) so fajni, pravzaprav te skozi bodrijo (in se čudijo zakaj smo ponoreli hrčki in laufamo v krogu okoli jezera)!

Imam pa problem z dolžino polmaratona. Moja ura je namreč pokazala, da sem pretekel 20,7km. Ok, možno da je bilo kaj narobe s sateliti (ker kaže na parih mestih “bližnjice”, ki se jih sam ne spomnem, pa še v “klanec” bi bile), je pa res, da mi je pred dvema letoma tudi pokazalo manj kot 21km. Ma, sicer pa je to manj kot 2% statistična napaka 😉 Na uvodnem blejskem polmaratonu (2009), ko je bil štart pod tribunami v mali zaki mi je npr. pokazalo 21,1km. Čudne so te razdalje (na velikih maratonih ponavadi izmerim cirka 200-300m več kot je uradna razdalja).

Zaključek… bilo je fajn, pridem definitivno na 4. mali blejski maraton. Ko bo. 🙂

Kefalonija

avgust 15th, 2012 Comments off

Vroče sonce, toplo sredozemsko morje, bogata zgodovina, antična umetnost, privlačen grški način življenja, izročilo, ouzo … Vse to je privabljalo in še privablja številne obiskovalce. Toda vse to, zaradi česar smo prišli, se nekam izgubi. Ostanejo le še množice turistov. A ne povsod. Nekatere dele Grčije, nekatere grške otoke, so Grki znali obdržati tudi zase. Tiste najlepše in najpopolnejše. Eden od njih je Kefalonija.

In Kefalonija nima neke hude zgodovine. Veliko mest so porušili potresi, zato tam ni starih lepih mestec. Argostoli je modern. Lassi je… brezoblično turističen. Plaže pa po drugi strani potresi niso porušili. Od daleč je Myrtos ena najlepših plač (ki je po moje nepraktična, vroča, pa še tokovi so tako močni, da je nevarna). Meni osebno je precej drugih plač veliko lepših. Npr. Foki tam na severu, kjer imaš naravno senco in kamenčke.

In čimbolj severno greš, tembolj pristni so kraji. No, eno redkih starih mest, ki jih potres ni porušil je Fiscardo. Je pa hkrati zato tudi zelo popularno, saj je tam znana marina…

Categories: foto, Grčija Tags:

Myrtos beach – Kefalonija

avgust 15th, 2012 Comments off

Myrtos beach je verjetno najbolj znana in tudi ena najbolj obiskanih plaž na Kefaloniji. To je tudi plaža, ki se najde na seznamu TOP10 plaž v Grčiji…

Nahaja se približno 30km stran od Argostolija (glavnega mesta Kefalonije), in treba se je spustiti po ozki cesti s precej ovinki. Voda je nebeško modre barve, mivka bela. Plaža je super za pogledat, mogoče manj pa za kopat, saj je prisoten precej močan tok, senčka je neobstoječa (razen če jo prineseš zraven) … pa še skale so v vodi. V poletnih mesecih se prave barve pokažejo šele okoli 11 ure, ko se plaža začne tudi polniti. Če prideš popoldne je zelo težko dobiti parkirišče…

Ampak… tukaj se je dogajala tudi Corellijeva mandolina in film po knjigi je bil tudi posnet na tej plaži…

Categories: Evropa, foto, Grčija, potovanja Tags:

Türkenkopf ferata – Železna kapla

avgust 4th, 2012 Comments off

V Avstriji so v zadnjih letih naredili kar nekaj ekstremnih ferat. Ena izmed najlažje dostopnih je ferata v Železni kapli – na razglediščno točko nad reko. To je ena izmed najtežjih ferat v naši bližini, saj je ocenjena D/E, kar pomeni zelo visoko težavnost. Dostop je enostaven, saj se avto pusti kak kilometer po Železni kapli, hoje do izhodišča pa je cirka 5 minut.

Vhod v ferato je ob rečici Bela (malo prej so napeljena tudi vrvi, samo tisto ni ravno za plezat), in kratek uvod se začne s težavnostjo C, potem se pa ob prečnici strmina zravna (B/C). Sledi razpoki navzgor, s težavnostjo C/D do izravnave v gozdu. Sledi par krajših težjih predelov, vendar ni nič prezahtevno, niti pod previsom (C). Še malo sprehoda po gozdu, in zabava se začne z glavno steno. Najprej s težavnostjo B/C, ki pa pod previsom postane ekstremno težka (D/E). Tukaj so v pomoć skobe, ki pa so zelo na “široko” nameščene. Poleg tega tukaj stena visi, in je za par gibov potrebne kar precej moči v rokah. Po tem najtežjem delu je nadaljevanje precej lažje, saj nikjer ne preseže ocene višje kot C. Je pa plezanje zelo nepraktično, saj ob zajli ni nobenih dobrih oprimkov, ti so kar meter ali še več stran. Tako da… ali plezanje stran od zajle ali pa vlečenje po zajli. Po cirka 2 do 2:30 in 239 višinskih metrih je konec. Do lepega razgledišča se je treba še malo spustiti, in tudi navzdol je treba še parkrat poprijeti za zajlo.

No, moje mnenje. Ferata je totalno posiljena čez skalo, ne sledi neki logični smeri (stebrom, počem, oprimkom). In tako je skoraj nemogoče da bi jo preplezal brez vlečenja za zajlo. Je fajn za pogledat, kako ferata ne sme biti narejena. Tudi atraktivno je speljana nad rek. Ampak za kakšne plezalne užitke pa ni. Za najtežji del je potrebne kar nekaj moči v rokah, in kak prusik za počivanje je zelo priporočljiv. Seveda je predpogoj za ferato tudi popolna varovalna oprema! Ni fajn, in ni za ponavljanje. Razen če bi rad malo treniral moč v rokah…