Mangart (Via Italiana)

avgust 21st, 2011

Kdo bi si mislil, da bomo sploh šli. Ponoči huda ura, jutro prekrasno in brez oblačka. Ker bi bilo iz belopeških jezer kar nekaj ekstra vzpona (skoraj 800 višinskih metrov) se odločimo, da pogoljufamo in se z avtom odpeljemo na Mangartsko sedlo (2050m), kjer smo začeli s turo.

Seveda na začetku nismo vedeli kam gremo, pa smo malo iskali pravo pot (in se skoraj spustili dol čez Plazje). Malo pod vznožjem Malega Rateškega Mangarta se pot proti bivaku Nogara (na italijanski strani) odcepi levo na greben, ter potem spusti preko travnatega pobočja do bivaka. Ves čas pa vidimo na desni strani steno preko katere bomo preizkusili eno najtežjih ferrat v julijskih alpah. Pri bivaku so že na daleč vidne oznake, ki nas vodijo naravnost proti steni (in s tem da smo se spustili do bivaka smo pravzaprav naredili ovinek, saj bi se lahko takoj spustili desno do stene – ah, bo drugič bolje). In tam v steni je že kar nekaj planincev.

Plezalna smer se začne s krajšimi skokom, ki gre po zajedi, katere naklon ni prehud (vmes iz ne prileti mimo mene kamen ampak telefon… ki pa pogojno, kljub 30 metrom premetavanja po skalah, še vedno deluje). Pravzaprav je tukaj ferrata najlažja. Pot vodi skozi votlino (skoraj navpičen in ozek, a nezahteven prehod). Na polički na votlino prvič pogledamo “dol” v prepad, in tam se definitivno ugotovi ali je kdo vrtoglav ali ne. Pot se vzpenja naprej, in potem zavije v levo, kjer preči prepadno steno. Tam tudi prehitimo tri čehe, ki so očitno bolj zatopljeni v pogovor, kot v samo plezanje. Pa ne da gremo hitro (razen Janeza, ki je kot gams, in pleza skoraj ves čas brez vlečenja za skobe in jeklenico). Še malo navpično navzgor, in smo že na položnem travnatem pobočju. Seveda je tudi tam treba biti malo previden, ker prepad na levo je le prepad, ki se konča par sto metrov nižje.

Zabava se je na koncu “travnika” šele začela. Strmo navzgor do previsa, potem pa levo ob steni, preko zelo izpostavljenega previsa. Med tabo in dnom stene je samo skoba. Definitivno ni za vrtoglave. Še eno “manj” zanimivo prečenje v levo, potem pa spet strmo navzgor proti desni in kmalu zopet prečnica, ki jo zmoremo preko skob – ja, je zelo izpostavljeno. Za konec skoraj navpično navzgor (brez uporabe jeklenic in skob je plezanje zelo zahtevno), kjer pa so v pomoč številne skobe. In tako do vrha… da se pridružimo množici drugih pohodnikov na Mangart.

Na Mangart smo potem ubrali slovensko smer, ki je bila po via italiana prav enostavna. Res pa je, da je tudi na parih mestih prav izpostavljena (in skale so prav nesramno majave), tako da je potrebna velika previdnost. Na vrhu pa… kot da bi prišli na srečanje kakega planinskega društva, bilo je khm… ogromno ljudi, komaj si sploh prišel do križa… Sicer pa, na vrhu smo delali že načrte za naslednji vzpon, mogoče na Montaž? Za konec pa potem še neprijeten (meni osebno) spust po italijanski smer, ob množici pohodnikov, ki se šele vzpenjajo in upajoče sprašujejo “je še daleč?”…

Za zaključek. Zavarovana ferrata Via Italiana je zelo zahtevna, in predvsem zelo izpostavljena pot. Ni za vrtoglave, pa tudi zahteva nekaj gorniškega znanja in moći. Je ena (naj)težjih, predvsem pa najbolj izpostavljenih zavarovanih poti v julijskih alpah. Po drugi strani pa moram priznati, da me je pred vstopom skrbela težavnost. Ampak ni tako hudo, če si relativno fit in brez vrtoglavice. Je pa daleč do doline, tako da je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta in čelade. Ja, je priletelo dol (predvsem na začetku) par kamnov… in ne bi bilo prijetno če bi te kak zadel.

Za celotni krog smo (skupaj z daljšim postankom na vrhu) potrebovali približno 6 ur in 15 minut, od tega cirka uro in tričetrt na ferrati Via italiana. Kljub temu, da smo začeli na Mangartskem sedlu pa se je nabralo rahlo več kot 800 metrov višinske razlike… In ja, bilo je zabavno… plezali pa smo Grega, Janez in Matevž.

Comments are closed.