Na hitro… mogoce vec, ko dobim boljso vezo… mogoce tudi kaka fotka vec, vendar sele iz La Paza. Jutri me caka let tja, tko da upam, da bo vreme lepo zaradi (menda) lepega razgleda.
Bolivija je… svet stran od Cila… kot da bi iz razvitega sveta stopil v tretji svet… ogromno cest makadamskih (se zdej me boli hrbet po vec urni voznji iz Uyunija), internet pocasen, ze na prvi pogled manj razvito, ljudje obleceni v narodne nose… Nekatera mesta so taka, da si niti ne moras zamisljati, da ljudje tam zivijo, druga prekrasna… hkrati pa je zato Bolivija zanimiva in lepa, ce niti ne omenim pokrajine v Andih…
Prve tri dni sem prezivel v 4WD Toyoti Landruiser, na poti od Cilenske meje do mesta Uyuni. Pokrajina fenomenalna, in pravzaprav je bilo toliko stvari, da jih je tezko opisati. Od jezer polnih flamingov, vicun (andskih srn), pogledov na vulkane (aktivne in neaktivne), visokogorske puscave, do puscave iz soli (salarja) pri Uyuniju… Poleg sonca in vulkanov so nas spremljale crede lam, ki so prav hecne zivali… Zanimivo nerodne 
Vse je zacinil se nas voznik, ki je stalno prepreval en in isti CD (ocitno je nesrecno zaljubljen), sele tretji dan je nekje nasel en CD z reagee muziko v spanscini in anglescini… Ma, bilo je fajn… Tudi v skupini smo se odlicno ujeli (2x francoza, 2x poljaka s katerima sem sel ze ze na vulkan dan poprej). Bili smo stalno na visini preko 4000m (mislim, da najvec na okoli 4900m) in in mi trije ki smo plezali en dan prej smo se odlicno pocutili… druge je pa matrala visina, se posebno na neaklimatizirane sopotnike v drugem dzipu… Tako, da je moja potujoca lekarna delovala Spanje je bilo zanimivo in zelo mrzlo. Niti zamisliti si ne morem spanja v tistem zatociscu ob Laguniu Coloradi sredi zime, ko temperature padejo tudi 15 ali 20C pod niclo… Drugo noc je bilo prav zabavno spati v hotelcku iz soli… (dobesedno).
Mesto Uyuni sem izkoristil za pocitek, potem pa se vceraj premaknil direktno kar v Sucre. Izpustil sem mesto Potosi (kjer je bil najvecjih rudnikov srebra na svetu, in ki si ga lahko ogledas). Po eni strani skoda, saj je mesto bilo vcasih bogato in je menda ohranilo svoje atribute, po drugi strani pa je resnicno depresivno, poleg tega rudarji se vedno delajo v podobnih razmerah kot so pred 100 leti… (in umirajo hitro).
Po 10 urah voznje na chicken busih (ja, ko kupis karto za en bus, ni nujno da bo potem tisti bus – pac to je Bolivija) sem trenutno v mestu Sucre, nekdanjem glavnem mestu, kjer je bila podpisana neodvisnost Bolivije (ja, Bolivija se imenuje po Bolivarju, ki je zelel zdruziti latinsko ameriko – in taisti Bolivar je bil doma iz Venezuele. Je imel pa general Sucre eno izmed glavnih vlog pri osvobajanju teh krajev)… Mesto je klasicno lepo kolonialno mesto, z nekim posebnim sarmom… Hkrati ima super male hotelcke, restavracije, ter neverjetno dobre sokove (in super razgled z enega izmed hribckov, kjer delajo fenomenalni sok iz maracuje. Toplo priporocam) . In prav hecno je gledati Sucre tako kicasto bozicno okrasen in en kup bozicnih dreves (ja, tudi v Calami, San Pedru, Uyuniju so imeli bogato okrasena drevesca)
Po soncu, ki me je spremljalo v prvem delu poti sem prvic dozivel tudi dez… ma kaki dez, je prav treskalo in grmelo. In to v Potosiju, pa danes na kratko se v Sucreju… se vidi, da sem prisel v dezevno dobo…
Oki… zaenkrat je to to… hasta luego…
