Home > 2008 Čile, Bolivija, Bolivija, foto, Južna Amerika, potovanja, šport > Most dangerous road – La Paz – Coroico

Most dangerous road – La Paz – Coroico

december 21st, 2008

No, sem lani po prevozeni cesti med Lehom in Manalijem ze mislil, da sem se peljal po najbolj nevarni cesti… ah… pa sem se zmotil… sej, je bila nevarna in naporna, ampak (stara) cesta med La Pazom in Coroicom pa vse prekasa…

In toliko sem slisal o spustu s kolesom, da sem to prakticno moral storiti… in sem 🙂 in prezivel 🙂 no, menda par turistov (obstaja italjanski ovinek, francoski ovinek, izraelski ovinek – ponavadi je bil vedno udelezen zraven se kak avto) ni imelo te srece… vsako leto je v prepad padlo kar nekaj vozil, najhujsa nesreca je stela 100 zrtev…

Vglavnem… zacne se na prelazu na visini cirka 4700m , in potem se v naslednji 60-70km spusti vec kot 3000m visine… slisi se noro… prvih nekaj km je spust po asfaltirani cesti, ki ni nic posebnega… ok, ob strani je par 100m prepada, ampak ni panike… bolj moti megla in dez… aja, in mraz, tolk da me je v prste na roki zeblo in sem komaj bremzal…

No, po nekaj policijskih kontrolah (ki niso tam da preverjajo tehnicne sposobnosti avtomobilov, ampak da iscejo narkotike in prepovedane substance) in 30km se cesta usmeri strmo navzdol… asfalta konec, samo se makadam… pred kratkim so namrec odprli novo cesto (ki jo je sofinancirala tudi EU), ki naj bi to pot naredila bolj varno… je pa daljsa in se vedno spektakularna… no, mi smo sli po stari cesti, estrada de la muerte… :))

Vglavnem… naslednjih 30km je bila cesta SPEKTAKULARNA… nekaj casa s 1000m prepadom… mestoma dobra, mestoma ozka (in prepadna), cez njo tecejo potocki, reke, padajo slapovi… vglavnem… uzitek :)) Zal smo v dezevni dobi, tako da nas je kar nekaj casa pral dez, scasoma so se pa odprli nori pogledi… Aja, promet pa… dol gre po zunanji strani (torej levi), gor pa po notranji… razlog? Da lahko voznik bolj varno zapelje k robu prepada in ne pade vanj…

Zdej… vse to se slisi super… jest sem pa osebno ostal malo “prazen” in nekako mi adrenalin ni pognal po zilah… Zakaj? Ker je tura tudi za zacetnike in so nekatere gospe vozile kot jajcih (in jih je bilo treba vsak ovink cakat), ustavljali smo se na nekaj metrov… potem, glavne atrakcije… prometa in srecevanja tovornjakov na najbolj ozkih predelih ni vec… tak da… bilo je lepo, bi pa raje tole naredil v zakljuceni druzbi, z mogoce enim, najvec dvema postankoma… tako se je pa vse skupaj razvleklo na 5-6 ur… stalno te ob cesti opozarjajo krizi, da ne delaj neumnosti, pa vendar… malo zanimivo bi ze lahko bilo, pa se vodic je bil po pravici povedano slab, saj ni povedal nic pametnega kje in kaj se kaj zgodilo (vec sem izvedel od drugih vodicev, ki so imeli svoje skupine na cesti).

Za konec pa pika na i… in tukaj sem resnicno uzival… ena decva iz nase skupine pa ne, ker je stalno mizala (celi 2 uri). Zakaj? Nazaj smo sli po taisti cesti smrti… in moram recti, da sem jo sele iz avta zacel mnogo bolj spostovati, saj se pri voznji navzdol nisem imel casa ozirati po prepadih navzdol… in kako blizu to prepada pelje… eh…

Comments are closed.