Ker je Cile se ena izmed tistih dezel, kamor brez avtomobila ne mores, je bilo treba vzeti tour za ogled. Tako sem sel v zadnjih dveh dnevih na dva taka izleta. Gejzirji El Tatio so res zanimivo dozivetje. V polspancu se poberes iz postelje ob 4h zjutraj in zunaj na hladu cakas minibus, da te pobere… Trpljenja se ni konec, saj v cisti temi, voznja na slabi cesti traja dve uri… In zbudis se na temperaturi -10C, na visini 4300m (tukaj cilenci pravijo, da so to najvisji gejzirji, vendar ze ce malo pogledas po LP Bolivija, so tam menda se visje) 
)) Sele ko posije sonce se malo otopli, kljub temu pa je kar mrzlo… Najbolj pogumni se pa ob soncem vzhodu sli v bliznji bazen, ogrevan z vodo iz gejzirjev… Nisem bil med njimi, ker se mi res ni dalo slaciti ob svinjsko nizkih temperaturah…
Drugi dan pa se en “turisticni” ogled bliznjega salarja in jezer na altiplanu… Bilo je lepo, moram pa priznati, da nisem bil ne vem kako navdusen. Poleg tega bom veliko podobnih stvari videl tudi na poti v Bolivijo… Ampak vseeno… bilo je kar fajn, koncno sem videl flaminge v naravi, pa Vicune (neke vrste andsko srnjad).
Tako… hasta luego… verjetno tekoce ne bom vec objavljal fotk iz Bolivije, saj se mi je pokvaril citalec kartic… tak da… )) Sem pa bil tudi len in neodlocen, tako, da sem zamudil petkovo turo za Salar de Uyuni oz. Bolivijo… Torej, grem v soboto… kar pomeni, da bo treba jutri prelenariti se en dan v San Pedru, potem pa malo pohiteti, da izvedem nacrt in pridem nazaj do Santiaga pravocasno… Jutri bom verjetno iz cistega dolgocasja objavil se en post, upam, da bom do takrat malo bolj naredil nacrte za naprej… ))
Tags:
Takole… tukaj res ni nikdar dolgcajt… Vse kar delas zaznamujejo tri stvari… vrocina, veliko voznje in zgodnje vstajanje…
Kot navdusen kolesar, sem seveda moral sprobati kolo… na termometru je kazalo 36C, ura 3 popoldne in vamos… malo iz San Pedra srecam se tri norce s podobnimi nacrti… in gremo… najprej v Valle de la muerte (Dolina smrti), ki je znana po velikih sipinah, negostoljubnosti in seveda vrocini… Pot gre vseskozi navzgor, nekaj casa se pesek ugreza skoraj do kolen, mi norci pa se vedno naprej… Za nas pa vrh se ni konec, pravzaprav smo sele na zacetku poti Treba je iti se v Valle de la luna (Dolino lune), kjer je menda pokrajina podobna lunini, in podobno neprijazna za zivljenje kot v prvi dolini… No… vse bi bilo vredu, ce ne bi bilo do tam 15km… najprej navzdol (in veter je bil tako mocan, da je bilo treba skoz fejst poganjat), potem pa nazaj navzgor… No, in ko smo prisli na razgledno tocko je bilo vse poplacano, saj smo prisli tja ravno ob pravem casu in to z lastnimi mocmi… Se soncni zahod.
Zdej po pravici povedano… soncni zahod kot soncni zahod… in ni nujno, da je najlepsi na drugem
koncu sveta… Je bila pa pokrajina zanimiva, in najlepse je prislo sele po soncnem zahodu… Ko je sonce vrglo se zadnje zarke na bliznje vulkane in jih obarvalo rdece… Se obrazlozitev ene fotke… tam za mano zal ni sneg, ampak… bel pesek… delu doline luna, ki se ji rece amfiteater…
Potem pa se kolesarjenje nazaj v San Pedro, kjer smo bili v temi… na sreco je polna luna, tak da samo imeli umetni svetilnik, ni pa bilo prijetno (bilo je ze posteno hladno)… So pa vse turisticne agencije tole odsvetovale delati na lastno pest In sjora, ki mi je posodila kolo je ze grdo gledala, saj je hotela zapreti trgovino petnajst minut prej
Tags:
