No ja, kaos se pričenja. Oziroma, to mogoče ni kaos, ampak urejeni nered. Ko grem zjutraj se pozanimat za avtobus za Kampalo me takoj napade par “prodajalcev” kart in mi zacne razkazovati avtobuse – vsi po vrti so najhitrejši, najboljši in najbolj zanesljivi… Od konkurence pa…

Ta kratka izkušnja je moja učna ura, zato kasneje, ko prideva s tavelkim rukzakom grem direktno v kvazi pisarno ene od firm, ki naj bi bila OK. Sefe v pisarni reče, ja, avtobus bo sel v roku 30 minut, in notri že sedi precej ljudi. Pravzaprav je avtobus že precej poln, gužvo pa delajo predvsem prodajalci vseh mogočih zadev (od hrane, pijače do tehničnih zadev) ter obiskovalci. Verjetno bi lahko potnike prestel na vseh deset prstov. Zal sva to ugotovila šele, ko sva sedela v busu…

In čakamo… čakamo… 30minut, 1 uro,… Prideva ob 11:30, dve uri kasneje se vedno sedimo in čakamo… Pa se olje začne odtekat tam nekje pri kolesu… le kaj bi bilo to? Zavorno olje? Raje ne pomislim… Prodajalci kart se praktično tepejo za potnike, kar zna biti kar zanimivo. Edino kar ni prijetno je to, da vseskozi “ogrevajo” buse, ki seveda nimajo slovenskih ekotestov in je vse skupaj precej zakajeno… Sele ob 13h se začnemo premikati, in traja cirka pol ure, da sploh zapustimo parking. Seveda moramo prej se na pumpo, po dizel in napumpat gume… Tako da… čas je v Afriki res relativen… Aja, na koncu nekdo se prodaja domača zdravila in seveda “stevard” na busu skrbi za prehrano in jedačo…

Avtobus do mesta Kabale naj bi trajal okoli 6 ur, v resnici pa zaradi počasnosti in dotrajanosti busa traja se malo dlje… okoli 7 ur. Kljub temu, da smo po klancu navzdol sli preko 120kmh in navzgor po 20kmh, smo prispi srečno… In Edirisin hostel je res lušten…