Photo MH

Od zadnjega javljanja je minilo ze precej casa… razlog: pomanjkanje elektrike, dostopa do racunalnika…

Medtem sva se z avtobusom odpeljala do mesta Kisoro, to je cirka 2,5 ure totalno slabe ceste (neasfaltirane), ki vozi preko treh prelazov do tromeje z Ruando in Kongom. Na koncu sva bila prekrita s prahom, edini pameten je bil pa voznik busa, ki je nosil masko na obrazu (kakor smesno je to ze zgledalo). Mesto Kisoro lezi pod tremi vulkani, na katere vodijo ne prevec tezke potke. Zal nisem dobil nobenega sopotnika (sotrpina), ki bi sel na katerega, zato to pac ostaja samo zelja.

Vceraj, torej v sredo, pa sva si sla tudi pogledat gorile v park Bwindi, v del Nkuringu. Zdej mi je jasno zakaj je Diane Fossey napisala knjigo “Gorillas in the mist”. Pokrajina je res neverjetna, zjutraj meglice, cesta do tja pa nora… (ob 6h odhod iz Kisora in voznje se uro in pol). OK, tudi stanje ceste, in tu je pa res priporocljivo imeti terenca.

Gorile smo nasli, pravzaprav zelo hitro (po cirka uri in pol hoje), je bilo pa dozivetje res noro. Jest bi se enkrat, sam kaj ko je malo predrago…

Na “trackingu” sva spoznala potem belgijsko-spanski par, ki zivi v ZDA, ki sta naju tudi vzela zraven nazaj do Kabale… Drugace bi morala ostati v precej cudnem mestu Kisoro se vsaj eno noc. Cudno tudi zato, ker se nikjer nisem videl toliko AK-47 oz. kalasnikov na enem mestu… Pa ne samo na uniformiranih osebah…

In sedaj? Jezero Bunyoni in Edirisa za par dni. Na jezeru sva ze bila, v ponedeljek sva “pomagala” v vrtcu. Recimo, da sva bila bolj motnja kot pa pomoc. No, ja, sedaj greva nazaj in danes bo bolje, ker se bodo ze malo navadili na naju… Hkrati pa vrnitev na jezero pomeni nic neta za par dni

Danes majhna neprijetnost oz. skoraj incident. Se ena ugandska ucna ura…Torej. Med sprehajanjem po Kabale vidim en razbit tovornjak. Super, to bo fotka, opozorilo norim voznik. Slikam, in pride “detektiv” v civilu. What are you doing? Are you authorised to take this photo? This is police property, evidence of accident. Let’s go to police station. No, kot kaze je bilo “ograjeno smetisce” policijska postaja, seveda nikjer nobenega znaka… Po 5 minutah prepricevanja, da nisem vohun in da ne poskusam posegati v sojenje, v prico “detektiva v civilu” pobrisem fotko in grem. Nekaj hoce narediti zapisnik na postaji, vendar se na koncu kar hitro in sporazumno razidemo.

Tako… sedaj vem… ne smem slikati vojaskih in policijskih objektov, vojakov in policistov, bank, in vsega kar izgleda kot staro zelezo…

Drugace je pa samo mestece kar zivo – kar precej sitnarijo glede mzungotov, ampak se da preziveti. Nima pa samo mestece posebne atrakcije, je pa pokrajina okoli lepa… Jutri pa koncno do jezera Bunyoni…

No ja, kaos se pricenja. Oziroma, to mogoce ni kaos, ampak urejeni nered. Ko grem zjutraj se pozanimat za avtobus za Kampalo me takoj napade par “prodajalcev” kart in mi zacne razkazovati avtobuse – vsi po vrti so najhitrejsi, najboljsi in najbolj zanesljivi… Od konkurence pa…

Ta kratka izkusnja je moja ucna ura, zato kasneje, ko prideva s tavelkim rukzakom grem direktno v kvazi pisarno ene od firm, ki naj bi bila OK. Sefe v pisarni rece, ja, avtobus bo sel v roku 30 minut, in notri ze sedi precej ljudi. Pravzaprav je avtobus ze precej poln, guzvo pa delajo predvsem prodajalci vseh mogocih zadev (od hrane, pijace do tehnicnih zadev) ter obiskovalci. Verjetno bi lahko potnike prestel na vseh deset prstov. Zal sva to ugotovila sele, ko sva sedela v busu…

In cakamo… cakamo… 30minut, 1 uro,… Prideva ob 11:30, dve uri kasneje se vedno sedimo in cakamo… Pa se olje zacne odtekat tam nekje pri kolesu… le kaj bi bilo to? Zavorno olje? Raje ne pomislim… Prodajalci kart se prakticno tepejo za potnike, kar zna biti kar zanimivo. Edino kar ni prijetno je to, da vseskozi “ogrevajo” buse, ki seveda nimajo slovenskih ekotestov in je vse skupaj precej zakajeno… Sele ob 13h se zacnemo premikati, in traja cirka pol ure, da sploh zapustimo parking. Seveda moramo prej se na pumpo, po dizel in napumpat gume… Tako da… cas je v afriki res relativen… Aja, na koncu nekdo se prodaja domaca zdravila in seveda “stevard” na busu skrbi za prehrano in jedaco…

Avtobus do mesta Kabale naj bi trajal cirka 6 ur, v resnici pa zaradi pocasnosti in dotrajanosti busa traja se malo dlje… cirka 7 ur. Kljub temu, da smo po klancu navzdol sli preko 120kmh in navzgor po 20kmh, smo prisli srecno… In Edirisin hostel je res lusten…

Slapovi se nahajajo v blizini Konga, in ta del naj bi bil se vedno problematicen. Varnostno. Kilometrsko niti ni tako dalec, cirka 300km iz Kampale. Asvaltiranih je prvih 180km, vse ostalo pa je tam da te zaprasi. Sicer do zadnjega mesta pred narodnim parkom (Masindi) sedaj kao delajo cesto, vendar se vedno manjka asfalta cirka 30km…

V Masindiju smo spoznali nove razseznosti Ugande. Predvsem v kulinaricnem smislu. Narocanje ponavadi poteka hitro, problematicna pa je dostava hrane. Tako po eni uri kuharica pride in rece, sorry no chicken… In potem ko hocemu racun, je na temu enkrat visji znesek kot bi moral biti… Sorry, prices have expired… last year

Drugace imajo pa ugandi zanimivo hrano… prakticno ne vem kaksna je tradicionalna, vsi pa hocejo kuhati neko zahodno… in jim ne ratuje najbolje… cudno zgleda lazanja (pasta oz. metuljcki z mesno omako, ter na vrhu malo topljenega sira), hamburgerji pa niso slabi… Verjetno je se najbolje jesti kaksne ribe…

Sam park je zanimiv, ceprav je zivali mogoce malo manj kot pa v kaksnem velikem kenijskem ali tanzanijskem parku. Ob reki (ko se gre z ladjico do slapov) je veliko nilskih konjev, krokodilov…

Zadnji dan bi se morali odpeljati ze ob 6h k simpanzom, a kaj ko je bil komunikacijski problem z voznikom… (to leti na tisto slabo organizacijo). Drugace je pa celo noc dezevalo, in cesta prekrita z rdecim prahom se je spremenila v rdece blato… in posledicno smo parkrat obticali… Nas voznik je bil pa itak kamikaza in se ni ustavljal pred zivalmi… (s problemom se je ustavil pred kaksnimi divjimi zivalmi na safariju – pa se takrat je pri 40kmh zapremzal, tako da je le prestrasil vse zivali). Zaradi jutranje zamude, potem nismo srecali prakticno nobene zivali in simpanzov nismo videli… pa drugic

Prezivela izlet do slapov – in celotni vtis je zelo dober. Zanimivo je, skozi kaksen ozek prehod gre ze precej siroka reka… OK, vtis o naravi je zelo dober. Vtis o sposobnosti ugandcev organizirati kaj pa ne.

Vse skupaj je trajalo 3 dni, voznja po norih cestah… na koncu prekriti s par cm prahu… Edino simpanzi so se skrivali in jih nisva nasla… je bilo pa zaradi tega toliko vec nilskih konjev…

Internet nekaj casa tukaj ni delal, tako da zal za enkrat ni porocila… Do naslednjic…

Ce bo pa sreca, in ce bova nasla bus, greva mogoce se danes v Kabale, na skrajnem jugozahodu Ugande, v blizini ruandske meje – nekateri pokrajino primerjajo s svico…