Ultra-Trail Vipavska dolina – UTVV50

maj 17th, 2018 Comments off


foto: Marijan Močivnik

Letos nisem imel in še vedno nimam nekih velikih tekaških tekmovalnih načrtov, saj mi je tek predvsem veselje in sprostitev kot karkoli drugega. Kilometrina v prvih mesecih niti ni bila majhna, in v januarju ter februarju sem se ob kratkih dnevih in pomanjkanju svetlobe po službi preganjal predvsem po ljubljanskem Rožniku. In tako sem januarja enega izmed poslužbenih tekov (fajn blatnega) izvedel s šefom, ki mi je namignil, da namerava maja iti spet na 50-tko v Vipavo. Na ultra trail Vipava, ki vključuje tudi vzpon na Nanos.

Pa sem še sam začel brskati po netu in sem si hitro rekel. 52km. 2400+ višinskih metrov. To bi znalo biti zanimivo. Še posebej za nekoga, ki je predvsem cestni in ravninski tekač, ki nikoli še ni pretekel več kot 42km, kot pač znaša maraton. Pa sem se prijavil. In nadaljeval s svojimi običajnimi teki za veselje, edino par ekstra vzponov na Rožnik sem še dodal.

… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.

… en mesec kasneje… 12. maj
zbudim se zgodaj, jutranja rutina je poznana iz maratonov in ironmanov, tako da to ne dela preglavic. Vseeno sem pa živčen, ker grem prvič na tako dolg tek in ne vem kaj vse rabim. Vožnja iz Volčje drage do Vipave je kratka, tam pa počakam na prevoz do štarta. Organizacija je vredu, WCji (ja, tudi to je pomembno!) čisti – razen enega pixija na parkirišču v Vipavi, ki verjetno ni bil očiščen že par let. In se je začelo.

Štart je v Vipavskem križu in po kratkem teku po ozkih uličicah sledi kratek, relativno strm spust. Potem pa edinih par res ravnih kilometrov (kjer sem dober). Ampak vseeno ne navijem tempa, pravzaprav, zadržujem se, da ne bi začel prehitro, ker vem da bom kasneje še zelo trpel. Še prehitro pridemo do vasi Velike Žablje in tam se začne. Klanec. In na koncu vasi se odločim, da bom kar hodil. Ne da sem tako hitrejši, le porabim precej precej manj energije. In taka je bila moja taktika za cel tek. Lepo počasi v klance, brez napora. Tukaj pa me začnejo množično prehitevat, ampak se ne sekiram. Uživam v lepem vremenu in razgledih. Po približno 7,5km dosežemo Ostri vrh (naredimo že skoraj 300m višinske razlike) in sledi na začetku precej neprijeten spust po trailih. Počivanja ni, takoj spet vzpon, na koncu še celo precej strm. Prehiti me ena mlada madžarka, za katero se izkaže, da se bova stalno “prehitevala”. Ona mene navzgor, jest njo po ravnem in navzdol. Do Erzelja pridem relativno spočit, sicer pa kako ne bi – mimo je šlo šele 12,5km. Kak kilometer po ravnem asfaltu je pravi balzam za mojo dušo, in spet sem v svojem elementu. V nadaljevanju se malo začvekam s sotekačem in pri enem vinogradu zgrešiva pot. Ufa… na koncu se izkaže, da sva naredila skoraj 1km preveč in tako izgubila približno 6 minut. Ampak OK. Psihično se pripravljam na vzpon na Štjak okoli km 18. Ni dolg vzpon, manj kot 2km, ampak naredi se 300m višine, kar je kar precejšen naklon. Seveda sem ponovno počasen gor in ga tudi prehodim. Sem pa vseeno hitrejši kot pred enim mesecem. Na vrhu se psihično “oddahnem”, saj sem teh prvih 20km pretekel in prehodil brez večje krize, relativno sproščen in v dobrem stanju. Psihično sem itak že na vzponu na Nanosu. no ja… ne tako hitro… vmes so malo spremenili progo glede na prejšna leta, in pot na Sv. Socerb pelje po ovinkih in se zaključi s strmim vzponom po gozdu. Preklinjam pri sebi, ker sem še par minut nazaj pričakoval, da bom samo tekel navzdol.

S krajšimi postanki na kontrolnih točkah in izgubljanju po vinogradih pritečem v Podnanos po približno 3h30m. Počasneje od plana. In v Podnanosu vzamem palice in si napolnim bidon. Pot v neznano se začne – menda 10km vzpona. Strmina na začetku ni prehuda in bi se jo definitivno dalo pretečt. Ampak raje hodim, varčujem z energijo. Že zelo kmalu dohitim prve tekače (tiste najpočasnejše) na 30km. In po približno 2,5km (in skoraj 30 minutah) pridem do asfaltirane ceste. Naklon popusti in lahko začnem s tekom. No, noge se tokrat ne strinjajo z mano. In kmalu me začne špikati v veliki mečni mišici. Noge očitno nočejo teka. Pa bomo hodili naprej. In pot naprej, do Lovske koče, se vleče. ZELO. Za 5km porabim celo uro in 10 minut. In tam zaslišim grmenje, ki se očitno približuje Nanosu… tole pa ne bo dobro. Na srečo se pri lovski koči pot (vsaj za nekaj časa) zravna, tako da je prav osvežujoče spet malo tekati. Prehitevanje počasnih tekačev na 30km je na tej potki že mestoma neprijetno. In še prehitro se pot postavi navzgor. In že vnaprej vem, da bo klanec hud – v zadnjih 3km se bomo vzdignili za približno 350 metrov. Poleg tega se iz daljave vidi samo sedlo in ne vrha, tako da nimam pojma koliko je še potem treba gor. In oblaki naokoli Nanosa vedno bolj črni. Ampak vse bolj tudi izgleda, da bodo šle nevihte mimo, vsaj tista najhujša gre tam proti Krasu.

Vrh Nanosa. Za vzpon sem porabil več kot 2 uri. Počasi. Ampak moj element še prihaja – 13km, večinoma navzdol, do cilja. In začetek je res fantastičen in hiter. Rad tečem po makadamu navzdol. V nekaj metrih dohitim in prehitim dva tekača na 50km strasi in kar nekaj na krajši. Ampak hitro, mogoče prehitro se trasa UTVV odcepi na potko, na kratek, a strm vzpon. Ob sebi nisem videl junaka, ki bi ga pretekel (verjetno sem prepočasen -> so ga pa sigurno pretekli najhitrejši). In takoj spust. Tehnični 🙁 In na moje razočaranje je bila do Abrama pot skozi malo gor dol, s tehničnimi spusti. Potke so super, ampak… moje noge ne sodelujejo najbolje. Mečna mišica se pritožuje, vse pogosteje zahodim in še po ravnem tečem s težavo. Pa rahlo sem že izčrpan, saj nisem nič resnega jedel že od Podnanosa (na vzponu se mi je telo začelo upirati športni hrani). In zadnjih 5-6 km se vleče. Oznake za preostale kilometre se kar nočejo vrstiti 🙁 Sledi še spolzek, neprijetni spust do Vipave, ampak ok… kmalu bo konec… Zanimivo je, da sem navzdol predvsem prehiteval in kljub nezmožnosti teka po ravnini prišel do cilja z vrha v manj kot uri in pol.

Cilj. Po 7h11m23s. Za pričakovanji, ampak končal sem. Dosti imam teh dolgih tekov. Nisem jest za laufanje v klanec. Tuš, hrana (mmmm… klobasa je bila zadetek v polno, prav lačen sem bil) in gremo domov. Fizično in psihično izčrpan. Da niti ne omenjam, da me je šef pričakovano prehitel za več kot uro. In moj so-vitez teka s katerim sva približno enako hitra po ravnem za skoraj pol ure. Rezultati: http://www.ultratrail.si/rezultati/rezultati-2018/
GPS zapis na Strava

Hja… po “tehtnem” razmisleku pa… čas niti ni tako “slab” za prvič in za nekoga, ki ni tekač v hrib. In jest bi še šel kaj takega. Samo treninge bo treba malo prilagoditi, predvsem pa pospešiti hojo v klanec, kjer sem res počasen 🙂 Sedaj vem. 52km in približno 2400 višinskih metrov gor in dol. Vem kaj me čaka. Easy. Ja, naslednje leto spet.

Categories: šport, tek, tekmovanja Tags: , ,

5 dni v okolici Montpellierja (FR)

april 30th, 2018 Comments off

Nekam je bilo treba iti v času prvomajskih praznikov. Ker sem že ravno bil v Parizu pred prazniki je bila destinacija Francija. Opcija je bila najprej Normandija, potem Provansa in na koncu pokrajina Languedoc-Roussilion. Tja so bili namreč relativno poceni TGV vlaki (“relativno” saj je bila cena skoraj 200 EUR na osebo, medtem ko bi bilo v provanso dražje). Pa še na izbrane dneve niso štrajkali.

Okvirni načrt je bil start in začetek v Montpellierju, vožnja Carcassoneja in tam ogled še nekaterih katarskih gradov, ki se nahajajo proti Španiji in vožnja nazaj. Žal je zelo slaba vremenska napoved (in napovedano deževje) malo pokvarila načrte, zato sva celodnevno potepanje po gradovih nadomestila z obiskom obmorskega kraja Sete.

Prvi postanek je bilo mesto Montpellier. Mesto je bilo na začetku predvsem trgovsko mesto, že leta 1180 pa je bila tam zgrajena medicinska fakulteta. In danes je to še vedno pomembno univerzitetno mesto, kar se zelo vidi na samem utripu v mestu. Kljub zgodovini daje mesto zaradi študentov vtis zelo mladega mesta. In fajn se je sprehajati po uličicah, nima pa nekih hudo zanimivih zgodovinskih atrakcij. Vseeno se je fajn malo izgubljati po enem najstarejših botaničnih vrtov v Franciji, posedeti na zelenicah ob slavoloku zmage… Je tudi mesto s precej muzeji, za njih pa ni bilo časa. Zablesti pa zvečer, ko se odprejo preštevilne restavracije z odlično hrano. Zelo dobro.

Naslednji dan sva najela na želežniški postaji avto. Moja francoščina je tako tako, ampak uslužbencu je res šel jezik in je govoril noro hitro – moral sem ene dvakrat preveriti ali sem prav razumel. Naročil sem najcenejši kompakt avto, dobil za isto ceno Opel Mokka X. Not bad. Cilj dneva je bil Carcassone, ki je ena največjih atrakcij v tem delu Francije, ampak še prej postanek v Beziersu. Mesto je staro, tam so bili že rimljani in že nekaj sto let kasneje je bilo obzidano. V času križarskih vojn je bilo to tudi eno izmed pomembnejših katarskih mest, ki pa je bilo potem okoli 12st popolnoma opustošeno. Prvi vtis v mestu sicer ni bil odličen, saj na glavnem mestnem trgu na veliko gradijo in prenavljajo. Tako kot še na nekaterih drugih mestih. Zanimiva je bila katedrala Sv. Nazarija, ampak več ali manj sva se samo sprehajala po uličicah.

Pot sva nadaljevala izven avtocest, po običajni magistralki do Carcassoneja. Neverjetno veliko hitrostnih kamer in ni dvoma, da bom dobil kako obvestilo o preveč hitri vožnji.

Categories: Evropa, foto, Francija, potovanja Tags:

22. Ljubljanski maraton

oktober 30th, 2017 Comments off


Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pred maratonom smo imeli kar dolgo razpravo kaj bi letos bili kot “šeme”. Ampak odločitev je na koncu bila enoglasna. Glede na to, da so slovenski košarkarji zmagali na evropskem prvenstvu, je prav “hommage” njim najboljša izbira. In smo bili, košarkaši.

Pred štartom se je bilo treba seveda primerno ogreti in nastaviti merilec – da bomo čimbolj uspešni pri metanju trojk med tekom. Trener Igor je zaukazal, da mora na koncu vsaj prva peterka preteči cel maraton. Seveda je moral tudi bosonogi ata Roblek na ta celga. Ni pardona če tako reče trener. In smo šli. Začetek je bil dober. Po nekaj uspešnih driblingih, podajah in tricah smo že bili na Bavarskem dvoru. Tam sva se odločila z Zvezdo, da greva v protinapad. In sva šla naprej. Preostanek teka je relativno hitro minil. No… relativno. Dokler smo tekli z orkanskim vetrom je bilo super (ko sem imel občutek, da so kozarčki na tleh hitrejši od mene), proti precej manj. Mene je žal začelo pobirati že na kilometru 30 in na koncu sva se z Zvezdo že kr vlekla in kar ni hotelo biti konec igrišča ljubljanske maratona. Hitrost (ali “šema) ni bila problem, je pa dejstvo, da sva se precej ustavljala za fotografije in pozdravljanja ter zaradi tega tekla zelo neenakomerno, da niti ne omenjam tapkanje košarkarske žoge (še dobro, da je bila samo tista otroška). Po treh urah in 30 minutah sva le pritekla v cilj. In še imela moči za šov in šprint. Sicer samo z eno žogo (drugo sva podala naprej ob polovici), ampak bolje to kot z nobeno. Vglavnem, zadetek v polno in bilo je fajn.


(večina spodnjih fotk je od Vlaste in našega trenerja Igorja)

Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse z dovoljenjem iz uradne strani maratona…

Opice, bambusov gozd in še kaj

maj 4th, 2017 Comments off

Okoli Kyota je precej različnih zanimivosti. Ena mi je padla takoj v oči – bambusov gozd v Arashiyami, kraju nedaleč od Kyota. Magične fotke, to je treba videt…

Kako priti do Arashiyame? Najbolj enostaven način je vlak. Glede na to, da je razdalja majhna, gre to zelo hitro do tja. Ampak bolj zabavna in zanimiva pot je definitivno kolo. In tudi ne prenaporna, saj je v eno smer približno 10km. Kar je ravno idealno za “sprehod”, tako daleč da niti zašvicaš.


Kyoto je načeloma prijazen za kolesarje. No, razen v čistem centru, kjer je nekaj glavnih ulic “off limits” za kolesarje. Ampak večina ulic ima tudi lepe, zgledno urejene kolesarske poti. Iz prenočišča greva direktno proti zahodu – po široki aveniji z lepo kolesarsko. Motijo samo pogosti semaforji in ustavljanje na semaforjih. To ni Kitajska in tukaj se kolesarji in pešci ustavijo pred rdečo lučjo tudi če ni nikogar na cesti. Kmalu cesta pripelje do reke Katsura ob kateri pelje prav fajna kolesarska pot proti Arashiyami. Lepo vreme, ravno prav toplo in nič vetra. Super. Prvi “postanek” v Arashiyami je t.i. opičji park – kjer je habilitiranih veliko opic, ki tam preživljajo dneve, saj jih hranijo. Proti večeru se te opice umaknejo nazaj v gozd, v naravo. Je pa zanimivo, za hranjenje imajo nastavljene posebno hišo – od tam lahko turisti hranijo opice. In prav zanimivo je, da drugje sploh ne težijo za hrano. So sicer radovedne, vendar ne težijo. Je tudi zanimivo, ker tukaj so ljudje zaprti v prostoru, opice pa se zunaj prosto gibljejo. Vzpon do tja je kar hud (no, 15 minut hoje navzgor), ampak je razgled, z opicami vred vreden.

Arashiyama je zelo turistična – na reki je polno čolnov, glavna ulica je zelo bizi in polna ljudi. Malo stran od tega vrveža greva v eno malo, a super sushi restavracijo. Ni čudno, da je skoraj prazna, saj se večina obrne še preden pride tja. Arashiyama je znana tudi po zelo lepih urejenih parkih. Načrtoval sem ogled Okochi-Sanso vile – to ni neka vila ali posest z zgodovino, kljub temu pa jo je njen nekdanji lastnik, znani japonski igralec, naredil zelo zanimivo. Vrt je med najlepšimi daleč naokoli. Ker nekako narobe zavijem, prideva direktno do Tenryu-ji templja. Ok, pa gremo sem notri in ja tudi ta tempelj je zanimiv s prekrasnim vrtom. Sledi samo še višek dneva – bambusov gozd. Mističen, magičen… nekaj kar ni iz tega sveta. Zdej, prvi vtis je… zanimivo, ampak… ljudi je toliko, da se vsaka mističnost popolnoma izgubi. Pravzaprav ni nekega hudega čara gledati druge turiste kako delajo selfije. Bi bilo treba priti sem ali zgodaj zjutraj ali pa ob mraku. Takrat bi verjetno res bilo mistično. Zato je čas, da se raje pobereva in greva proti domu. Za vrnitev izberem drugo, mogoče še bolj razgledno potko. In ja, ta pelje po res zanimivih cesticah, drevoredih… zemljevid na telefonu tukaj zelo pomaga. Še prehitro prideva nazaj v mesto, kjer se začne kalvarija. Semafor ob semaforju in počasi že izgubljam živce. S tem, da na tem delu sploh ni lepe kolesarske, ampak se kolesarji vozijo kar po pločniku, kar seveda onemogoča hitrejšo vožnjo… ufa…

Categories: 2017 Japonska, Azija, foto, Japonska, potovanja Tags: