Muzej letalstva in vesolja v Parizu

avgust 14th, 2018 Comments off


Muzej zraka in vesolja (fr. Musée de l’Air et de l’Espace) je eden najstarejših aeronavtičnih muzej okoli danes. Nahaja se nahaja na letališču Bourget, ki je bilo do leta 1932 edino komercialno letališče v Parizu. Ima zbirko približno 150 letal, ki so na ogled, od enih najbolj zgodnih letal do Bregueta 19 “Point d’Interrogation”, Spitfire in Concorda. Vključuje tudi dva modela raket Ariane. Po ogledu tega muzeja želim iti v Washington, do Smithsonian National Air and Space Museum, ki naj bi bil najboljši podoben muzej in Kennedy Space Center. Dostop do muzeja ni preprost. Poleg taksija se lahko do muzeja pripelje z avtobusom (št. 350 iz Gare de l’Est – dve metro vozovnici!) ali pa kombinacijo metroja in avtobusa – metro linija št. 7 (postaja La Courneuve) in avtobus 152. Ponavadi obe možnosti trajata zelo dolgo in je treba malo iskati povezave. Vstop v muzej je v osnovi brezplačen, razen ogleda notranjosti štirih letal (forfait avions, 9 EUR v letu 2018) ali kakih drugih aktivnosti (simulator ali itd.). Muzej sem obiskal čez teden in ob 11h ni bilo veliko ljudi.

Kot posebnost ima muzej nekaj redkih in posebnih delov. Npr. edini znani preostali del – podvozje oz. kolesje – letala L’Oiseau Blanc (Beli ptič) iz leta 1927, ki je poskušalo opraviti prvi čezatlantski let iz Pariza v New York. 8. maja 1927 sta namreč dva neusrašna letalca na “Belemu ptiču” vzletela iz Le Bourgeta. Letalu je odpadlo pristajalno podvozje (ali pa je bilo še celo odvrženo in ta del je shranjen v muzeju), kasneje pa je izginilo nekje nad Atlantikom. Dva tedna kasneje je Lindbergh uspešno opravil prvi uspešen non-stop čezatlantski let iz ZDA do Pariza.

Obiskovalec lahko obišče notranjost štirih letal.

Douglas C-47 Skytrain, ki so ga v času druge svetovne vojne uporabljali zavezniki (in menda ostaja še vedno v uporabi) je najstarejše med štirimi letali. C-47 je bil preoblikovan v vojaško in transportno letalo in se je v številnih spremembah razlikoval od civilnega DC-3. Npr. letalo je bilo opremljeno s tovornimi vrati, okrepljenim podom, s skrajšanim repom in stekleno kupolo v v strehi kabine. Okoli letala so mogoče še bolj znana letala – lovci, ko so npr. angleški Spitfire, nemška Stuka…

Na zunanjem delu muzeja je postavljen legendarni Boeing 747-100, s tem da se različni modeli tega letala proizvajajo že več kot 50 let. Proizvodnja 747-100 se je začela leta 1966, ko je zgornje nadstropje (in to je imelo skupno šest oken, po tri na vsaki strani) bilo namenjeno kot neke vrste lounge za poslovne potnike. Meni se je lani končno uresničila želja in sem se prvič peljal “zgoraj” na KLM 747-400 Combi – s tem, da je nadstropje precej večje kot je bilo v prvih modelih tega letala. Vglavnem, tisto kar dela ta razstavljeni model še posebno zanimivo je to, da je notranjost neke vrste prerezana in je možno videti tudi tisto, kar v običajnem letalu ne vidimo in je skrito (torej kako je letalo sestavljeno, prtljažni prostor, itd. )

Meni najbolj zanimivimi pa sta bili dve letali Concorde, ki jima je bila namenjena lastna dvorana. Razstavljen je bil prvi prototip z oznako 001, ki je bil kasneje spremenjen za uporabo na misiji Solar Eclipse leta 1973 in opremljen z opazovalnimi instrumenti. Izvedel je najdaljšo opazovanje sončnega mrka do danes, ki je trajalo približno 74 minut. Drugi Concorde je letalo, ki je opravljalo redne polete za Air France. Oba sta opomnik tehničnega dosežka, ki je združil britansko in francosko znanje. Toda za rednega potnika je bilo to predvsem večinoma zelo hitro letalo, za tiste na zemlji pa zelo glasno – letwlo je s hitrostjo okoli 2253 km / h oz. 2 macha. Vožnja s Concordom je bila draga, gor je bilo prostora (v enem razredu) samo za 100 potnikov. Seveda je bila storitev premijska, na splošno pa je bil prostor relativno tesen (in bilo je nižje, primerljivo nekako s sedanjimi Bombardieri, Fokkerji), okna pa so bila veliko manjša kot na običajnih letalih. Izjemno vitko telo in nagnjeni nos pa sta naredila Concorde bolj podoben vojaškemu letalu ali kaki vesoljski raketi kot pa običajnemu komercialnemu letalu.

Zadnji odsek muzeja (oz. prvi – odvisno kako zaviješ na začetku) je namenjen vesolju. V prostoru je temneje kot v preostalih delih muzeja, notri pa je en kup zanimivih stvari (lunarni modul, vozilo, obleke). Še bolj zanimivo je to, da je večina stvari ruskega ali evropskega izvora, zelo malo stvari pa izvira iz NASA.

Ultra-Trail Vipavska dolina – UTVV50

maj 17th, 2018 Comments off


foto: Marijan Močivnik

Letos nisem imel in še vedno nimam nekih velikih tekaških tekmovalnih načrtov, saj mi je tek predvsem veselje in sprostitev kot karkoli drugega. Kilometrina v prvih mesecih niti ni bila majhna, in v januarju ter februarju sem se ob kratkih dnevih in pomanjkanju svetlobe po službi preganjal predvsem po ljubljanskem Rožniku. In tako sem januarja enega izmed poslužbenih tekov (fajn blatnega) izvedel s šefom, ki mi je namignil, da namerava maja iti spet na 50-tko v Vipavo. Na ultra trail Vipava, ki vključuje tudi vzpon na Nanos.

Pa sem še sam začel brskati po netu in sem si hitro rekel. 52km. 2400+ višinskih metrov. To bi znalo biti zanimivo. Še posebej za nekoga, ki je predvsem cestni in ravninski tekač, ki nikoli še ni pretekel več kot 42km, kot pač znaša maraton. Pa sem se prijavil. In nadaljeval s svojimi običajnimi teki za veselje, edino par ekstra vzponov na Rožnik sem še dodal.

… par mesecev kasneje…
do aprila sem opravil že par daljših tekov do okoli 30km, ampak brez kakšne resne višinske razlike… še največ enkrat po Rožniku, ko sem gor in dol krožil 16km in nabral za okoli 650 višinskih metrov. In stalno me je zanimalo kako izgleda trasa. Zato sem eno aprilsko soboto na Razdrtem namesto na istrski maraton odvil kar proti Vipavi… cilj je bil odteči prvih 30km, tisti “lahek” del. Na srečo sva s sotekačem prišla z dvema avtomobiloma – enega sva pustila na “cilju” v Podnanosu, z drugim pa se zapeljala do Vipavskega križa. Trasa je bila v gps napravi, tako da se nisva mogla več zgubiti. In bil je prekrasen sončen in vroč dan (termometer je v Vipavski tisti dan popoldne pokazal 28c!!!). Trasa zelo lepa (če odštejem tri klope, ki so se potem plazili po meni). In takoj sem videl, da sem jo rahlo podcenjeval, saj so bili klanci na začetku sicer kratki a sladki. Strmi. In jest brez moči za tek hrib. Po malo izgubljanja sva le našla vse prave poti in prišla rahlo izčrpana v Podnanos. 30km. Ufa. In zdej bi bilo treba po tej vročini iti še na Nanosu?!? Težka bo ta. Ampak bilo je par lekcij za naprej in trening (ter družba) je bila super.

… en mesec kasneje… 12. maj
zbudim se zgodaj, jutranja rutina je poznana iz maratonov in ironmanov, tako da to ne dela preglavic. Vseeno sem pa živčen, ker grem prvič na tako dolg tek in ne vem kaj vse rabim. Vožnja iz Volčje drage do Vipave je kratka, tam pa počakam na prevoz do štarta. Organizacija je vredu, WCji (ja, tudi to je pomembno!) čisti – razen enega pixija na parkirišču v Vipavi, ki verjetno ni bil očiščen že par let. In se je začelo.

Štart je v Vipavskem križu in po kratkem teku po ozkih uličicah sledi kratek, relativno strm spust. Potem pa edinih par res ravnih kilometrov (kjer sem dober). Ampak vseeno ne navijem tempa, pravzaprav, zadržujem se, da ne bi začel prehitro, ker vem da bom kasneje še zelo trpel. Še prehitro pridemo do vasi Velike Žablje in tam se začne. Klanec. In na koncu vasi se odločim, da bom kar hodil. Ne da sem tako hitrejši, le porabim precej precej manj energije. In taka je bila moja taktika za cel tek. Lepo počasi v klance, brez napora. Tukaj pa me začnejo množično prehitevat, ampak se ne sekiram. Uživam v lepem vremenu in razgledih. Po približno 7,5km dosežemo Ostri vrh (naredimo že skoraj 300m višinske razlike) in sledi na začetku precej neprijeten spust po trailih. Počivanja ni, takoj spet vzpon, na koncu še celo precej strm. Prehiti me ena mlada madžarka, za katero se izkaže, da se bova stalno “prehitevala”. Ona mene navzgor, jest njo po ravnem in navzdol. Do Erzelja pridem relativno spočit, sicer pa kako ne bi – mimo je šlo šele 12,5km. Kak kilometer po ravnem asfaltu je pravi balzam za mojo dušo, in spet sem v svojem elementu. V nadaljevanju se malo začvekam s sotekačem in pri enem vinogradu zgrešiva pot. Ufa… na koncu se izkaže, da sva naredila skoraj 1km preveč in tako izgubila približno 6 minut. Ampak OK. Psihično se pripravljam na vzpon na Štjak okoli km 18. Ni dolg vzpon, manj kot 2km, ampak naredi se 300m višine, kar je kar precejšen naklon. Seveda sem ponovno počasen gor in ga tudi prehodim. Sem pa vseeno hitrejši kot pred enim mesecem. Na vrhu se psihično “oddahnem”, saj sem teh prvih 20km pretekel in prehodil brez večje krize, relativno sproščen in v dobrem stanju. Psihično sem itak že na vzponu na Nanosu. no ja… ne tako hitro… vmes so malo spremenili progo glede na prejšna leta, in pot na Sv. Socerb pelje po ovinkih in se zaključi s strmim vzponom po gozdu. Preklinjam pri sebi, ker sem še par minut nazaj pričakoval, da bom samo tekel navzdol.

S krajšimi postanki na kontrolnih točkah in izgubljanju po vinogradih pritečem v Podnanos po približno 3h30m. Počasneje od plana. In v Podnanosu vzamem palice in si napolnim bidon. Pot v neznano se začne – menda 10km vzpona. Strmina na začetku ni prehuda in bi se jo definitivno dalo pretečt. Ampak raje hodim, varčujem z energijo. Že zelo kmalu dohitim prve tekače (tiste najpočasnejše) na 30km. In po približno 2,5km (in skoraj 30 minutah) pridem do asfaltirane ceste. Naklon popusti in lahko začnem s tekom. No, noge se tokrat ne strinjajo z mano. In kmalu me začne špikati v veliki mečni mišici. Noge očitno nočejo teka. Pa bomo hodili naprej. In pot naprej, do Lovske koče, se vleče. ZELO. Za 5km porabim celo uro in 10 minut. In tam zaslišim grmenje, ki se očitno približuje Nanosu… tole pa ne bo dobro. Na srečo se pri lovski koči pot (vsaj za nekaj časa) zravna, tako da je prav osvežujoče spet malo tekati. Prehitevanje počasnih tekačev na 30km je na tej potki že mestoma neprijetno. In še prehitro se pot postavi navzgor. In že vnaprej vem, da bo klanec hud – v zadnjih 3km se bomo vzdignili za približno 350 metrov. Poleg tega se iz daljave vidi samo sedlo in ne vrha, tako da nimam pojma koliko je še potem treba gor. In oblaki naokoli Nanosa vedno bolj črni. Ampak vse bolj tudi izgleda, da bodo šle nevihte mimo, vsaj tista najhujša gre tam proti Krasu.

Vrh Nanosa. Za vzpon sem porabil več kot 2 uri. Počasi. Ampak moj element še prihaja – 13km, večinoma navzdol, do cilja. In začetek je res fantastičen in hiter. Rad tečem po makadamu navzdol. V nekaj metrih dohitim in prehitim dva tekača na 50km strasi in kar nekaj na krajši. Ampak hitro, mogoče prehitro se trasa UTVV odcepi na potko, na kratek, a strm vzpon. Ob sebi nisem videl junaka, ki bi ga pretekel (verjetno sem prepočasen -> so ga pa sigurno pretekli najhitrejši). In takoj spust. Tehnični 🙁 In na moje razočaranje je bila do Abrama pot skozi malo gor dol, s tehničnimi spusti. Potke so super, ampak… moje noge ne sodelujejo najbolje. Mečna mišica se pritožuje, vse pogosteje zahodim in še po ravnem tečem s težavo. Pa rahlo sem že izčrpan, saj nisem nič resnega jedel že od Podnanosa (na vzponu se mi je telo začelo upirati športni hrani). In zadnjih 5-6 km se vleče. Oznake za preostale kilometre se kar nočejo vrstiti 🙁 Sledi še spolzek, neprijetni spust do Vipave, ampak ok… kmalu bo konec… Zanimivo je, da sem navzdol predvsem prehiteval in kljub nezmožnosti teka po ravnini prišel do cilja z vrha v manj kot uri in pol.

Cilj. Po 7h11m23s. Za pričakovanji, ampak končal sem. Dosti imam teh dolgih tekov. Nisem jest za laufanje v klanec. Tuš, hrana (mmmm… klobasa je bila zadetek v polno, prav lačen sem bil) in gremo domov. Fizično in psihično izčrpan. Da niti ne omenjam, da me je šef pričakovano prehitel za več kot uro. In moj so-vitez teka s katerim sva približno enako hitra po ravnem za skoraj pol ure. Rezultati: http://www.ultratrail.si/rezultati/rezultati-2018/
GPS zapis na Strava

Hja… po “tehtnem” razmisleku pa… čas niti ni tako “slab” za prvič in za nekoga, ki ni tekač v hrib. In jest bi še šel kaj takega. Samo treninge bo treba malo prilagoditi, predvsem pa pospešiti hojo v klanec, kjer sem res počasen 🙂 Sedaj vem. 52km in približno 2400 višinskih metrov gor in dol. Vem kaj me čaka. Easy. Ja, naslednje leto spet.

Na morsko hrano v Sete

maj 2nd, 2018 Comments off

Žal se je slaba vremenska napoved uresničila in sva se relativno hitro pospravila iz Carcassonna. Ker je začelo deževati ravno za čas kosila, je bilo v vseh restavracijah zelo zelo težko najti prostor.

Naslednja destinacija je obmorsko mesto Sete, ki naj bi bilo še vedno največje delujoče ribiško mesto. Do tam je bilo cirka 120-130km, zato sva se ustavila še v mestu Narbonne, ki ima zelo dolgo zgodovino. Mesto je bilo namreč ustanovljeno še pred začetkom štetja v rimski Galiji, na stičišču dveh zelo pomembnih rimskih cest – Vie Domitie, ki je povezala Apeninski z Iberskim polotokom, in Vie Aquitanie, ki je peljala v smeri proti Atlanskemu oceanu preko Toulousa in Bordeauxa. V mestu se zato še danes pohvalijo z ostanki rimske ceste in ti ostanki so zelo lepo vidni. Drugače je samo mesto imelo s kanalom zelo morski pridih, ampak ne morem reči, da me je navdušilo. Mogoče zato, ker sva bila tam na praznik je bilo praktično vse zaprto, zelo malo je bilo tudi ljudi.

No, nazaj v Sete. To ni samo ribiško mesto, ampak je tudi pomemben turističen obmorski kraj, saj ga obkrožajo dolge plaže. Ki so peščene, ampak sence pa tudi ni čisto nobene – to ni zame. Mesto je zgrajeno na in okoli hriba Mont Saint Clair (meni osebno je znan predvsem ta hrib po temu, da je šel pred parimi leti tam čez Tour de France), med slanim jezerom Étang de Thau, uporabljenim za gojenje ostrig in klapavic, in sredozemskim morjem. Poleg tega je mesto vzhodna izhodiščna točka vodnega kanala du Midi, ki gre tudi mimo Carcassonna. Če odmislim turizem (samo mesto ni nekaj zelo simpatično, francozi očitno delajo veliko hrupa že iz malih stvari) je mesto daleč naokoli znano po morski hrani – predvsem školjkah in velikih ribah (npr. tunah). Zato je bilo treba preizkusiti tudi to… Ostrige mi sicer ne ležijo, ampak testenine z jakobovimi kapicami so bile odlične, tunin steak pa okusen in ravno prav zapečen…

Zjutraj sem odtekel do “starega” ribiškega pristanišča, ki je sedaj rahlo razpadajoče, ampak vidi se še vedno aktivnost. Seveda pa glavni ulov sedaj pride skozi čisto drugi del mesta. Aja, spala sva pa tokrat super. Na vrhu hriba, daleč od vrveža s prekrasnimi razgledi in super zajtrkom.

Categories: Evropa, foto, Francija, potovanja Tags: ,

Srednjeveški Carcassonne

maj 1st, 2018 Comments off

Carcassonne je bil v zgodovini eno najbolj strateško pomembnih mest (tako vojaško kot trgovsko) v južnem delu Francije. Kraj je postal slaven po njegovi vlogi v albigenških vojnah, ko je bil močno oporišče katarov – pravzaprav je vsa valovita pokrajina okoli mesta polna gradov. Religija katarov je bila nekaj posebnega, saj je njihovo verovanje je temeljilo na staroperzijskem izročilu. Verovali so namreč, da nevidnemu svetu vlada dobri bog, stvarni svet pa obvladuje hudobni bog in pomeni zlo – med njima pa poteka boj za prevlado. Avgusta 1209 je križarska vojska Simona de Montforta prisilila prebivalstvo k vdaji, s čimer je Montfort postal novi viskont, sam kraj pa je postal mejna trdnjava med Francijo in Aragonskim kraljestvom. Povod za napad je bil to, da je takratni papež želel izbrisati heretike (oz. katare), kar jim je seveda uspelo. Velik pomen je mesto izgubilo okoli leta 1650, ko se je meja med Francijo in Španijo pomaknila na Pireneje.

Utrdba oz. utrjeno staro mesto zgleda res lepo. Od daleč izredno lepo obnovljeno, saj so ga po več stoletjih propadanja po letu 1850 lepo prenovili. Je pa res, da je notri en majhen srednjeveški “disneyland”. Čez dan je tam ogromno turistov, ki množično prihajajo z avtobusi, predvsem iz ne preveč oddaljene Španije. Na trenutke rabiš veliko potrpljenja, saj v ozkih uličicah skoraj ne da premikati. Seveda so biznis zavohali tudi prodajalci, saj množica trgovin prodaja vso možno turistično kramo. Zanimivo je pravzaprav samo mesto, polno ozkih ulic in majhnih trgov. Okoli mesta je dvojno obzidje v dolžini 3km in celo 52 stolpov, kar je v srednjem veku pomenilo večjo varnost pred napadalci. Glavna znamenitost pa je grad Comtal znotraj obzidja, ki je bil zgrajen v 12 stoletju. Notri je danes muzej, za vstop pa je treba kar nekaj čakati v vrsti (čakanje si je možno skrajšati z nakupom preko neta – lahko kar na licu mesta). Mogočna je tudi bazilika sv. Nazaira.

Zvečer in zjutraj pa je v srednjeveškem mestu mirno in prazno. In takrat se je prav lepo sprehajati tam. V mestu je tudi nekaj restavracij (lokalna specialiteta je cassoulet, jest bi temu po domače rekel pasulj z račjim in svinjskim mesom), ampak ponovno… kljub majhnosti kraja je včasih tudi zvečer težko dobiti mizo – še posebno če so večeri hladni ali večerni. Sej, moram priznati. Tokrat nisem niti malo lačen – pravzaprav nažrl sem se. Glede hotela je treba priznati, da spati v okolici utrdbe (z “razgledom”) ni nujno cenovno ugodno. Ja, vseeno je to eno izmed bolj popularnih mest v tem delu Francije.

Jutranji tek naslednje jutro je bil prav zanimiv, in to ne zaradi obilne večerje. Pri vstopu v staro mesto me je začel slediti en kuža (mešanček z border collijev), ki je ob meni tekal po vseh potkah po mestu in potem še na zunanji strani obzidja. Tak, turistični vodič je bil. Ker nisem hotel, da me sledi še do hotela (da si ne bo kaj mislil haha) sem na koncu porabil kar nekaj časa, da sem se ga znebil (je našel drugo “žrtev”, ki se je odpravila v mesto).

Žal trenutno, oz. do konca septembra 2018, iz najlepše strani (ko imaš spredaj še starodaven most) ni ravno zelo fotogenično, saj je celoten grad trenutno ena velika razstava in zgleda kot da so eni vandali “kr neki” naredili. Vglavnem, trenutno je najlepši (in spektakularen) del kulisa za umetniško delo, saj je nek umetnik na obzidju narisal koncentrične kroge in stati moraš na pravem mestu, da se ti “zvrti”.

5 dni v pokrajini Languedoc-Rousillion (FR)

april 30th, 2018 Comments off

Nekam je bilo treba iti v času prvomajskih praznikov. Ker sem že ravno bil v Parizu pred prazniki je bila destinacija Francija. Opcija je bila najprej Normandija, potem Provansa in na koncu pokrajina Languedoc-Roussilion. Tja so bili namreč relativno poceni TGV vlaki (“relativno” saj je bila cena skoraj 200 EUR na osebo, medtem ko bi bilo v provanso dražje). Pa še na izbrane dneve niso štrajkali.

Okvirni načrt je bil start in začetek v Montpellierju, vožnja Carcassoneja in tam ogled še nekaterih katarskih gradov, ki se nahajajo proti Španiji in vožnja nazaj. Žal je zelo slaba vremenska napoved (in napovedano deževje) malo pokvarila načrte, zato sva celodnevno potepanje po gradovih nadomestila z obiskom obmorskega kraja Sete.

Prvi postanek je bilo mesto Montpellier, kamor je po cirka petih urah vožnje iz Pariza prispel vlak. Hoteli v mestu niso dragi, izbral sem hotel blizu želežniške postaje (in rent-a-car naslednji dan). Zgodovina mesta ni zelo razburljiva. Mesto je bilo na začetku predvsem trgovsko mesto, že leta 1180 pa je bila tam zgrajena medicinska fakulteta. In danes je to še vedno pomembno univerzitetno mesto, kar se zelo vidi na samem utripu v mestu. Kljub zgodovini daje mesto zaradi študentov vtis zelo mladega mesta. In fajn se je sprehajati po uličicah, nima pa nekih hudo zanimivih zgodovinskih atrakcij. Vseeno se je fajn malo izgubljati po enem najstarejših botaničnih vrtov v Franciji (kjer te skoraj prehitro ven vržejo), posedeti na zelenicah ob slavoloku zmage… Tam se popoldne veliko dogaja – mladi se družijo, kitare, turisti posedajo, športniki tečejo, nekateri izvajajo jogo… Je tudi mesto s precej muzeji, za njih pa ni bilo časa. Zablesti pa zvečer, ko se odprejo preštevilne restavracije z odlično hrano. Zelo dobro. So pa tiste boljše (vsaj priporočene) restavracije precej zasedene in je treba čakati.

Naslednji dan sva najela na želežniški postaji avto. Moja francoščina je tako tako, ampak uslužbencu je res šel jezik in je govoril noro hitro – moral sem ene dvakrat preveriti ali sem prav razumel. Naročil sem najcenejši kompakt avto, dobil za isto ceno Opel Mokka X. Not bad. Cilj dneva je bil Carcassone, ki je ena največjih atrakcij v tem delu Francije, ampak še prej postanek v Beziersu – ki je bil v osnovi samo postanek za kosilo. Ampak mesto je precej več. Beziers je staro mesto, pravzaprav eno najstarejših v Franciji – tam so bili že rimljani in že nekaj sto let kasneje je bilo obzidano. V času križarskih vojn je bilo to tudi eno izmed pomembnejših katarskih mest, ki pa je bilo potem okoli 12st popolnoma opustošeno. Zato se je bilo izgubljati po mestu prav zanimivo. Največja “atrakcija” mesta je pravzaprav impresivna katedrala Sv. Nazarija iz 13. stoletja , ki stoji na vrhu stene nad reko, nedaleč od rimskih ostankov.

Pot sva nadaljevala izven avtocest, po običajni magistralki do Carcassoneja. Neverjetno veliko hitrostnih kamer in ni dvoma, da bom dobil kako obvestilo o preveč hitri vožnji.

Categories: Evropa, foto, Francija, potovanja Tags: