Kitajski vozel – treking po kitajskem zidu

marec 4th, 2017 Comments off

Pred dvema letoma sva bila s Samotom točno v istem izhodišču. Majhnem kraju Xizhazi, ki je odlično izhodišče za več trekingov. Del Jiankov, od tukaj se da priti tudi na precej bolj znani Mutiyanju, in seveda kar je bil moj cilj – Kitajski vozel. Pot je bila v organizaciji Beijing Hikersov – zanimivo je, da je tokrat voznik narobe razumel in nas peljal na cilj in ne na izhodišče. Posledično je bil trek nekoliko lažji (originalen štart je bil na višini približno 250m nad morjem, cilj pa 650m nad morjem).


Vzpon se začne mimo (zelo suhih) koruznih polj in hitro se zagrize v klanec. Na grebenu je namreč že kitajski zid in do tam je približno 1,5km hoje. Ko smo enkrat dosegli greben (ki je na višini približno 800 metrov nad morjem smo se obrnili proti naši desni. Proti levi je sicer del zidu Mutiyanu, vendar je do tam kar nekaj kilometrov zidu, ki je na mestih zelo strm in krušljiv (neprehoden). En najbolj neprehodnih delov so tako imenovane nebeške stopnice, ki so bile tako strme, da se je trdnjava na vrhu imenoval “Kjer orli letijo navpično”. No, naš cilj je bil Kitajski vozel, del zidu na višini preko 1000 metrov nad morjem, kjer se srečajo oz. razcepijo zidovi iz treh različnih smeri. Na vrhu se odprejo razgledi na vse strani in prav zanimivo je kako se od tukaj vidi zid na skoraj vsakem grebenu naokoli.

Po dosegu Kitajskega vozla se zid strmo spusti na dve strani. Ena je praktično neprehodna (prestrma) druga pa je le malo manj strma. Tukaj je zid sicer v razsulu, zato je treba hoditi ob zidu – ko ni več strmo se tudi kakovost zidu izboljša in je možno tudi hoditi po relativno zaraščenem zidu. Ampak je fajn. Zelo avanturistično.

Smučanje na Kitajskem – Thaiwoo in Wanlong ski area

februar 26th, 2017 Comments off

Kitajska in smučanje? Vedno sem si mislil, da to nekako ne gre skupaj. In potem je Kitajska dobila zimske olimpijske igre za leto 2022. Peking 2022. Uf… in to bodo zimske olimpijske igre v mestu, kjer praktično ni snega… Tekmovanja na prostem bodo seveda precej daleč od Pekinga – območje Yanqing, kjer bo alpsko smučanju in proga za sankanje in bob, je približno 90km stran, območje Zhangjiakou, kjer bodo ostala zunanja prizorišča pa več kot 250km.

Zato me je zanimalo kako je pravzaprav s smučanjem na Kitajskem. Menda je tam skoraj 500 smučišč. Nekaj manjših smučišč je v hribih severno od Pekinga, večja smučišča pa se nahajajo v okolici Chonglija (približno uro vožnje z avtom od Zhanghijakou), ki se nahaja 280km stran od Pekinga. Tam je tudi Wanlong, ki je menda največje kitajsko smučišče in spada tudi med pet najboljših kitajskih smučišč. Do olimpijskih iger naj bi zgradili do Chonglija tudi hitro železnico, ampak trenutno se da do tja iti samo po avtocesti, pot pa traja iz Pekinga med 3,5 in 4 urami. Zakaj bo olimpijska vas v Zhangjiakou in ne Chongliju ne vem, ampak dejstvo je, da se bodo morali s hitrim vlakom voziti skoraj 100km do prizorišč.

Dejanski center nordijskih smučarjev, smučarjev prostega sloga in snowboarderjev bo Chogli. Tam okoli je v hribih, ki segajo do nekje 2200m že več utečenih centrov. Pri tem pa se je seveda zavedati, da v smučiščem Kitajci namenjajo veliko denarja, zato se da tudi precej širijo, nastajajo tudi nova. V okolici Chonglija se nahajajo Genting, Duolemedi (kitajci pravijo kar Dolomiti), lani odprti Thaiwoo in seveda največji center – Wanlong. Sicer pa, tudi v samem mestu Chongliju gradijo smučarski center. Večina izmed teh smučišč bo gostila eno ali več disciplin na olimpijskih igrah.

S kolegom sva šla na smučanje iz Pekinga za dva dni. Za bazo sva vzela mesto Chongli, ki je med 15-30 minut oddaljena od omenjenih smučišč – a so prenočišča precej cenejša, precej ceneje pa si je tam izposoditi tudi opremo. Naju je prišlo za dva dni 200 rmb na osebo (28 EUR), na smučiščih bi pa prišlo vsaj toliko za en dan. Glavni problem je bil drugje – sam potrebujem smučarske čevlje za nogo velikosti 45-45,5 (torej št. 29,5) in tako velike čevlje je bilo zelo težko dobiti. Dobil sem jih samo v eni izposojevalnici, kjer pa so imeli samo čevlje za začetnike (znamke Rossignol) – bili so lepo mehki, niti se noge ni dalo dobro fiksirati (bile so samo tri zaponke). No, pa najvišja velikost palic je bila 115cm, kar je meni rahlo malo 🙂 Iskala sva tudi smučke ELAN, vendar jih nisva našla.

Thaiwoo Ski Area (太舞)

Smučišče Thaiwoo je popolnoma novo, tam še vedno poteka zelo intenzivna gradnja. To velja predvsem za hotele, ki so večinoma še v gradnji (odprt je samo en hotel!), gradijo tudi postajo hitre železnice. Večino naprav na smučiščih in prog so že zgradili, nekaj pa naj bi jih odprli še pred zimo 2017/2018, plani pa so še za nadalje širitve. Na smučišču so trenutno štiri naprave – dve gondoli (zakaj ni samo ena daljša mi ni jasno) in dve sedežnici. Smučišče je med 1650 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je dolga okoli 3km. Ok, smučišče ima še par začetniških problemov, npr. nakup smučarske karte traja kar nekaj časa, ampak vredu. Po pravici povedano, ob prihodu na smučišče nisem pričakoval veliko. Bil pa sem presenečen – zelo pozitivno. Proge so bile konec februarja odlično urejene, pravzaprav brezhibno. Sneg je bil odličen (temperatura je bila tudi čez dan globoko pod ničlo), sicer samo umeten. Proge pa… relativno široke in vseh težavnosti – zelo razgibane. Smučarjev praktično ni bilo, zelo redko si koga srečal ob smučanju! Kljub temu, da je smučišče relativno majhno v takih razmerah nudi samo užitek. Brez problema se smučaš 4-5 ur tako, da ne ponoviš nobene proge 🙂 In glede na to, da je bilo tako malo ljudi, dejansko ni bilo zaznati kakršnegakoli poslabšanja stanja prog, ledenih plošč, kuclov…

Je pa tudi par pomanjkljivosti. Kljub temu, da so naprave nove in moderne (sedeži so takoooo udobni), so precej počasne. Vse po vrsti. Sedežnica ima nerazumljivo zelo veliko razdaljo med posameznimi sedeži, tako da poteka vse skupaj zelo počasi. Eno je skrb varnost, drugo pa pretirana skrb za varnost. Gondola je tudi moderna (s stalnimi opozorili, da je prepovedano fotkanje iz gondole – očitno so nekateri že poskušali fotkati skozi ok gondole in pri tem izpustili telefone), vendar…Nerazumljivo sta gondoli dve, tako da je na polovici treba izstopiti, prenesti smučke pet metrov in se vsesti v novo gondolo. Zelo težko je tudi dobiti kaj za jesti in za piti – ob mojem obisku je delala samo koča v alpskem stilu (menda je lastnik Avstrijec) po prvi gondoli, vse drugo je bilo zaprto.

Cene dnevnih kart so visoke za naše razmere – 4 urna karta med tednom stane 320 rmb (44 EUR), dnevna pa 460 rmb (64 EUR), med vikendom so cene še višje. Cena je v mojem primeru vsebovala tudi kavcijo za karto, ki so jo vrnili, če si vrnil karto (60 rmb).

Wanlong Ski Area (河北崇礼万龙滑雪场)

Drugi dan sva šla na smuščiče Wanlong, ki je od Chonglija oddaljeno le okoli 10-15 minut vožnje. To smučišče deluje bolj zrelo, saj so hoteli zgrajeni, sicer pa je res, da še širijo proge – vsako leto je menda kaj novega. To smučišče je tudi precej večje kot Thaiwoo, proge so tudi vseh težavnosti in zelo raznolike. Trenutno je sicer nekaj naprav zaprtih (predvidevam, da jih bodo odstranili), delujeta pa dve sedežnici in dve daljši gondoli. Tako kot v Thaiwooju so bile tudi tu proge brezhibno urejene, sneg pa je bil naravnost odličen – seveda samo umetni. Tudi sedežnice so precej hitrejše in sedeži so precej gosteje nameščeni. Proge se nahajajo med 1550 in 2150 metri nad morjem, najdaljša proga pa je bila dolga skoraj 4 kilometre. Smučarjev je bilo tu občutno več, vendar še vedno zelo zelo malo za evropske razmere. Tudi za hrano in pijačo je tukaj precej bolje poskrbljeno kot v Thaiwooju – spodaj je v hotelu velika samopostrežna restavracija, prav tako je manjša restavracija na vrhu hriba. In seveda, na vrhu na veliko gradijo, tako kot je to običajno za Kitajsko.

Slabosti? Začetniških niti ni. Mogoče je malo nerazumljivo zakaj morajo med smučanjem delati snežni topovi, ampak vredu. Če že, je tudi tukaj cena smučarskih kart. Ja, tukaj so karte še dražje kot v Thaiwoo – 4 urna karta stane 420 rmb (58 EUR), dnevna pa kar 590 rmb (81 EUR).

Torej. Kaj si mislim o smučanju na Kitajskem? Priznam, sem popolnoma spremenil mnenje glede olimpijskih iger. Razmere v teh krajih so naravnost fantastične. Sneg naredijo decembra, potem pa praktično do marca ni odjuge. Sneg je relativno suh in odlično prijemlje – tako da bodo na tekmovanjih imeli definitivno prednost tisti tekmovalci, ki radi tekmujejo na ameriškem snegu. Tereni so večinoma zelo lepi, raznoliki, široki. Ni hudih strmin ali dolgih smuk prog, ampak OK. Prav tako to ni destinacija za ljubitelje smučanja izven prog – snega izven praktično ni. Midva sva imela srečo, saj je to območje po več kot dveh mesecih suše v torek zajel snežni vihar in prinesel tistih 10-15cm snega. Zato je bila kulisa odlična. Smučarjev je bilo zelo malo – in še zanimivost, večina je bila snowboarderjev. Nekih hudih začetnikov ni bilo, pravzaprav, smučarji so pokazali odlično znanje. Zavedam pa se, da v času kitajskega novega leta ali kakega vikenda znajo biti razmere čisto drugačne in so vsa smučišča prenatrpana. Ampak tokrat ni bilo tako. Druga stvar pa so cene, ki so res zasoljene za evropske razmere. Ampak, v razmerah, ko je tako dober sneg in praktično nič ljudi se da tudi to odpustiti…

Odkrivanje Bude – Thangka festival

februar 12th, 2017 Comments off

Thangka festival je pomemben festival v organizaciji samostana Labrang. To je bil eden izmed najpomembnejših (šestih) geluk tibetanskih samostanov. Ustanovljen je bil leta 1709 v času Qing dinastije, točno 300 let po Ganden samostanu v Lhasi. Zaradi svoje lokacije (na skrajnem severovzhodnem robu Tibeta) je bil Labrang vedno žarišče konfliktov med Tibetanci, Kitajci (Hani), Mongoli in muslimani. Kljub temu so se tam ohranile zanimive tradicije in festivali, ena izmed teh je Thangka festival, oziroma odkrivanje ogromne tapiserije bude.

To je vsakoletni festival (ki se dogaja v prvi polovici leta), ko se tibetanski romarji od daleč in od blizu odpravijo proti Labrangu kjer molijo in so blagoslovljeni. Thangko (oz. tapiserijo) menihi odnesejo iz samostana Labrang skozi mesto proti bližnjemu hribu. Predhodnica so jahači, ki na konjih razženejo (včasih tudi na silo) množico ljudi, ki si je prišla od blizu ogledat thangko in se je na vsak način želi dotakniti. Sledijo jim visoko stoječi menihi, nekateri z glasbili ter na koncu procesije še menihi, ki nosijo Thangko. Thangka je lepo zavita v približno 20 metrov dolg zvitek (skupaj meri približno 20×30 metrov), na ramenih jo pa nosi veliko menihov v tipičnih rdečih/vijoličnih oblekah z rumenimi klobuki.

Menihi se odpravijo na hrib nasproti Labranga, kjer Thangko postavijo na posebno mesto. Sestavljena je iz dveh slojev, saj jo prekriva rumena tkanina. Šele potem ko je popolnoma razvita in po molitvi začnejo odkrivati tudi rumeno tkanino, spodaj pa se kaže podoba Bude. Vsako leto je ta podoba druga, letos je bila Buda, ki predstavlja prihodnost. Ob razkritju ljudje molijo in proti Thangki mečejo bele kose tkanine. Tja notri zavijejo tudi daritev, oz. denar.

Ceremonija traja približno eno uro, ko začnejo menihi ponovno zvijati thangko, in množica se zažene, saj se jo želi dotakniti. Hkrati menihi pobirajo tkanine in daritve. Procesija menihov, sedaj odnese thangko nazaj skozi mesto proti samostanu, množica pa jim ob molitvi sledi. Za zunanjega opazovalca je množica nepopisna, in kot le redki tujci in turisti (tudi Kitajcev je bilo malo) je celotna ceremonija nekaj posebnega, zelo zanimivega. Gužva je na mestih nepopisna, pa vendar so Tibetanci zelo prijazni in dostopni – ta ceremonija omogoča edinstven stik z domačini. Zaviti so v topla, večinoma tradicionalna oblačila, nekatera so res lepo okrašena. Podobna ceremonija poteka tudi v Lhasi, vendar so tam množice še večje 🙂

Tibetanski samostan Deerlong

februar 11th, 2017 Comments off

Tibetanski samostan Deerlong (De’erlong, Tib. Gter-luṅ) leži v pokrajini Gansu, v isti dolini kot precej bolj znani Labrang. Sicer je to precej manjši samostan, a tudi starejši, z več zgodovine. Ustanovila ga naj bi ženska Lama leta 1184, od leta 1558 pa je del sekte rumenih klobukov (yellow hat, oz. šole geluk). Samostan deluje še danes, vendar se je število menihov tukaj precej zmanjšalo – blizu je precej pomembnejši Labrang, najbolj nadebudni študenti pa gredo v iskanju znanja še dlje… tudi do Lhase. Samostan vodijo Setshang rinpocheji (oz. Setshang-Lama), ki gredo nazaj do sredine 17. stoletja.

Naš vodič po samostanu je bil mlad, razkazal nam je tudi dele samostana, ki sicer običajnim obiskovalcem niso dostopni – v to spada tudi študijska soba s številnimi teksti, ki je prekrasno okrašena (in kjer fotografiranje ni dovoljeno). Še bolj pa zanimivo je biti na takem kraju, kjer ni nobenih drugih obiskovalcev.

Gansu – praznovanje tibetanskega novega leta

februar 10th, 2017 Comments off

V okviru različnih praznovanj novega lunarnega leta (kitajskega ali tibetanskega) so Beijing Hikersi v začetku februarja organizirali izlet v provinco Gansu, natančneje mesto Xiahe. Provinca leži na skrajnem robu Tibeta, v mestu Xiahe pa je en največjih in aktivnih samostanov izven Tibeta – Labrang. Glavni dogodek praznovanja je odkritje velike slike Buddhe, kar si pridejo pogledat številni romarji od blizu in daleč, dan kasneje pa še predstava tibetanske opere na glavnem trgu pred samostanom Labrang.

Štiridnevno potovanje je poleg praznovanja vključevalo tudi nekaj krajših sprehodov v bližini mesta Xiahe.

Dan 1 — Let v Lanzhou, vožnja proti Xiahe, na poti ogled Deerlong templja.
Dan 2 — Odkritje tapiserije Budhe, popoldne krajši trek na planjavah Sangke
Dan 3 – Tibetanska ljudska opera, popoldne krajši trek na planjavah Ganjia, ogled ostankov obdzidanega mesta Bajiao
Dan 3 – vožnja proti Lanzhou, krajši trek