Maraton po Kitajskem zidu

maj 23rd, 2017 Comments off

Budilka je nastavljena na 2:50. Na hitro se oblečem, vzamem vnaprej pripravljena oblačila in štartno številko. Avtobus me bo pri danskem veleposlaništvu pobral okoli 3:30 in do tam je skoraj 2km hoje oz. malo več kot 5 minut vožnje s kolesom. In začne se pot na prizorišče maratona – maratona po Kitajskem zidu.


Kitajski zid je posebnost in velika atrakcija. Dolg je par tisoč kilometrov, od tega je le majhen del obnovljen. In po tem delu potekata v drugi polovici maja dva maratona. Prvi je Great Wall Marathon, drugi pa Conquer the wall Marathon. Oba sta težka, s tem da drugi skoraj ves čas poteka po zidu – zmagovalec potrebuje okoli 7 ur da ga konča. No, jaz sem se udeležil originalnega, ki je bil letos že v 18 izvedbi. Organizira ga danska potovalna agencija Albatros, poteka pa deloma po zidu (preko 5000 stopnic), deloma pa po okoliških cestah. Prijave niso poceni, če nisi rezident (cena je okoli 200 EUR!) je treba vzeti v paket potovanja za 6-7 dni v ceni med 1200 in 1500 EUR. Kar je načeloma še celo ugodno v primerjavi s tem koliko stane startnina za rezidente.

Maraton je odlično organiziran. Vnaprej smo po pošti dobili številke in tekaško majico, v štartnino je vključen tudi prevoz na in iz prizorišča. Poteka sicer po relativno odročnem delu zidu, precej daleč iz Pekinga – cirka 160km. Avtobus zjutraj odrine točno ob 3:30 (in to je samo ena izmed točk v Pekingu, kjer so pobirali tekače), nisem niti videl da bi šteli tekače. Kdor je bil tam je bil, kdor ne, je pač to njegov problem. Kar je super je to, da avtobus ni čisto poln in se da razkomotiti. Čeprav, pričakovanja in adrenalin naredita svoje in ne morem zaspati. Ob 5:00 imam pa itak nastavljeno dodatno budilko – za zajtrk. Dobili smo sicer pakete za zajtrk (sendvič), vendar vzamem samo čokolado, tradicionalno pa za zajtrk pojem čokolešnik.

Pot do prizorišča maratona – Huangyaguan – naj bi trajala okoli 3 ure. No, zjutraj ni bilo nobene gužve in mi smo prispeli na prizorišče že po okoli dveh urah in petnajstih minutah. In zunaj je bilo prav prijetno hladno (v avtobusu je pisalo, da je zunanja temperatura 19c) in nič ni kazalo, da se bo ponovil vročinski val iz prejšnjih dni. Žal to ni bilo čisto res, a o tem več kasneje. Postanek v WCju (tukaj moram priznati, da so WCji na štrbunk odlični za take prireditve – precej bolj čisto) in še cirka 10 minut hoje do štartnega prizorišča. Na vhodu nas pričaka godba na pihala z “jingle bells”. Atmosfera ravno ni bila božična, ampak Kitajcem lahko to tudi oprostimo. Po približno uri čakanja je že opaziti, da se ozračje počasi ogreva. Na odru poteka aktivno ogrevanje množice tekačev (vseh naj bi bilo prek 1500), vse višje so tudi temperature. Čutim sicer nelagodje v črevesju, ampak to pripišem napetosti in adrenalinu. Tekači so bili razdeljeni v nekaj skupin s starti vsakih 15-20 minut. Na srečo sem bil razporejen v prvo skupino, saj je najhitrejša in je najmanj možnosti, da bo kje gneča na prvem delu zidu. Glede pričakovanj… vedel sem, da je maraton težak – dvakratni vzpon na zid, tek po zidu (kjer gre stalno gor ali dol) – skupaj bo treba opraviti skoraj 1000m višinske razlike. Prva pentlja po zidu je dolga cirka 8km, potem sledi neravnih 26km po cesti in makadamskih poteh in ponovno pentlja po zidu. Ker je napoved vročine (v dnevih pred tem so narasle temperature med 35 in 40c) zato sem pričakoval, da bi z maratonom opravil približno uro počasneje kot pa bi ravninski maraton. Torej med štirimi urami in štirimi urami in pol v najslabšem primeru. In tukaj sem se močno motil.


Start je bil točno ob 7:30. Samo da je posijalo sonce na start je bilo že 24-25c 🙁 Prvi kilometer je ravninski in hiter, saj ga pretekel v približno štirih minutah in petnajstih sekundah. Vedel sem, da bo šlo vse težje, zato sem se rahlo držal nazaj. In potem se je začel vzpon. Naslednje štiri kilometre je šlo samo navzgor in naredili smo malo več kot 200 višinskih metrov. Treba je bilo upočasniti, ker se nisem hotel izčrpati. Po petih kilometrih pa se je začel zid, in strmo navzgor. Tempo je močno padel in takoj sem namenoma začel hoditi po najbolj strmih delih (stopnicah), saj v hoji nisem bil bistveno počasnejši kot pri teku. Naslednja dva kilometra potekata po zidu in skoraj ni premora – ali gre strmo gor ali strmo dol, redki so ravninski odseki. Tudi dol je treba teči zelo previdno, saj padec po stopnicah ne bi bil neboleč. Na koncu zidu je sledil še zelo strm spust po stopnicah iz zidu (skoraj 250 višinskih metrov v razdalji precej manj kot kilometer). In vedel sem, da bo čez 30 km tole treba ponoviti – takrat navzgor. Ampak s tem se bom ukvarjal takrat. Prvo pentljo naredim skladno s pričakovanji – za približno 8 kilometrov porabim malo manj kot eno uro. In sedaj je prišel del na katerem sem precej boljši – ravnina.


Temperature so se samo v eni uri dvignile nad 30c. Da ne bi pregorel skrbim, da zaužijem dovolj tekočine. Ker sem videl kako je težka pentlja in zaradi vročine tudi nekoliko zmanjšam tempo in grem naprej. Prvih 15km gre super. Je vroče, ampak ok… Z ne ravno hitrim tempom prehitevam številne tekače. Potem pa se na kilometru 15 zgodi in me začne zvijati v trebuhu. Narava kliče. Postanek za WC, še dobro da sem tokrat vzel zraven WC papir. Kar na polju, driska. Ufa. Porabim kar nekaj minut. Grem naprej, na srečo je voda malo naprej, tako da se lahko rehidriram. Kmalu se doseže tudi najnižja točka tega maratona, in potem sledi še 5km rahlega vzpona (80 višinskih metrov). To načeloma ne bi bil problem, ampak na cesti ni niti malo sence, sonce pa močno pripeka. Na naslednji postaji pojem en gel, popijem gatorade in vzamem celo steklenico vode. Na okoli 20km pa se začne malo bolj strm vzpon, saj se cesta v dveh kilometrih dvigne za več kot 150 višinskih metrov. Ker ni niti malo sence se odločim, da najbolj strmi del vzpona prehodim. Ko pa se začne cesta okoli kilometra 22 spuščati me ponovno zvije. Postanek na WC. Driska. Če sem se po prvem postanku počutil OK je sedaj drugače. Vroče. Jaz pa ne zadržim tekočine v sebi. Kljub temu da gre cesta navzdol (in grem temu ustrezno hitreje) se ne počutim več ok. Za vsak primer poskušam pojesti še en gel, saj rabim sladkor in kakšna hranila v sebi. Pojem tudi eno banano ob poti. Sledi še en oster, en kilometrski vzpon. Sicer samo 50 višinskih metrov, ampak dovolj strmo da ga prehodim – sem namreč čisto brez energije. In že smo na kilometru 27 🙂 Do konca je samo še pičlih 15 kilometrov. To bom pa prišel, tudi če hodim.


Ura je že 11:30 in jaz sem še vedno le okoli kilometra 30. Sonce noro pripeka, temperature so nad 35c in je zelo soparno. Hladim se tako da se stalno polivam po glavi. Piti poizkušam, ampak narava kliče ponovno na prehodu v kilometer 31. Driska. Spet. Not good. Ne morem zadržati v sebi nobene hrane, nobene vode. Sem totalno brez energije in do štartnociljnega prostora na kilometru 34 gre počasi. Poskušam malo teči, malo hoditi, ampak energije ni. Imam občutek kot da me sonce topi. Vseeno sem trdno prepričan da bom končal maraton in zato začnem zadnjo, najtežjo pentljo. Pentljo začnem po približno treh urah in pol, moj prvotni plan se mi vedno bolj umika. Po cirka 500m vzpona po zelo strmih stopnicah me ponovno zvije (približno polovico vzpona do vrha) – postanek na WCju, oblije me slabost. In odločim se, da malo posedim v senčki. Imam vodo, tako da sem OK. In med sedenjem se mi porajajo številna vprašanja – ključno je bilo ali naj nadaljujem naslednji kilometer in pol do dva kilometra po zidu (gor dol, brez senčke) in potem še cirka 5km navzdol do cilja, ali pa da zaključim s tem maratonom in se samo sprehodim do cilja. Kljub prigovarjanju ostalih tekačev se odločim za edino razumno stvar. Po štirih driskah, dehidraciji, slabosti in pomanjkanju energije se odločim, da bo do cilja prišel na lastnih nogah in to po najkrajši poti. Torej da odstopim. Prvič.

Spust je minil hitro. V cilju povem, da sem odstopil in takoj na dušek spijem en gatorade. Grem pod tuš, popijem še eno kokakolo in pojem sendvič. Začuda nobene slabosti več, nobenih prebavnih motenj. Sicer takoj pomislim zakaj sem odstopil, ampak to je bilo v danem trenutku edino pravilno.

Epilog. Moj prvi DNF – did not finish. No, prvi nedokončani maraton. Pretekel (in prehodil) sem 35,5 km in odstopil in bil med uradno uvrščenimi na malem maratonu 🙂 Dejstvo je, da je maraton potekal v času vročinskega vala (35c+) in da na teku ne prenašam dobro vročine. Dejstvo je tudi, da je proga zelo težka – dvakrat pentlja po zidu (in obakrat približno 350m višinske razlike), po cesti nobene sence, in dva krajša a zelo naporna vzpona – en okoli kilometra 21, drugi nekaj kilometrov kasneje. Če bi bila samo vročina bi zagotovo končal, ampak so me prebavne motnje zelo onemogočile – po drugem izletu na WC sem bil popolnoma brez energije, hrane in vode nisem mogel zadržati v sebi. Mogoče bi maraton še lahko končal, ampak bi lahko imel tudi kake trajne posledice zaradi dehidracije. Ma, bolj kot dehidracija me je skrbela prehidracija, saj sem popil velike količine vode (ki sem jo tudi izločil tako ali drugače) in bi lahko pretirano razredčil kri. Tako da… game over. Je pa res, da tokrat nisem imel nobenega muskelfibra, par ur po teku utrujenosti nisem niti čutil. Že par dni po maratonu sem za dušo odtekel preko 22km in je šlo odlično. Torej je bilo res povezano z vročino in prebavnimi težavami. Se zgodi, ni vsak dan tvoj dan.

Sicer pa, mogoče se še kdaj vrnem na ta maraton. Imamo neporavnane račune. Nikoli ne reci nikoli.

Glede fotk… fotke so vse iz uradne strani maratona…

Opice, bambusov gozd in še kaj

maj 4th, 2017 Comments off

Okoli Kyota je precej različnih zanimivosti. Ena mi je padla takoj v oči – bambusov gozd v Arashiyami, kraju nedaleč od Kyota. Magične fotke, to je treba videt…

Kako priti do Arashiyame? Najbolj enostaven način je vlak. Glede na to, da je razdalja majhna, gre to zelo hitro do tja. Ampak bolj zabavna in zanimiva pot je definitivno kolo. In tudi ne prenaporna, saj je v eno smer približno 10km. Kar je ravno idealno za “sprehod”, tako daleč da niti zašvicaš.


Kyoto je načeloma prijazen za kolesarje. No, razen v čistem centru, kjer je nekaj glavnih ulic “off limits” za kolesarje. Ampak večina ulic ima tudi lepe, zgledno urejene kolesarske poti. Iz prenočišča greva direktno proti zahodu – po široki aveniji z lepo kolesarsko. Motijo samo pogosti semaforji in ustavljanje na semaforjih. To ni Kitajska in tukaj se kolesarji in pešci ustavijo pred rdečo lučjo tudi če ni nikogar na cesti. Kmalu cesta pripelje do reke Katsura ob kateri pelje prav fajna kolesarska pot proti Arashiyami. Lepo vreme, ravno prav toplo in nič vetra. Super. Prvi “postanek” v Arashiyami je t.i. opičji park – kjer je habilitiranih veliko opic, ki tam preživljajo dneve, saj jih hranijo. Proti večeru se te opice umaknejo nazaj v gozd, v naravo. Je pa zanimivo, za hranjenje imajo nastavljene posebno hišo – od tam lahko turisti hranijo opice. In prav zanimivo je, da drugje sploh ne težijo za hrano. So sicer radovedne, vendar ne težijo. Je tudi zanimivo, ker tukaj so ljudje zaprti v prostoru, opice pa se zunaj prosto gibljejo. Vzpon do tja je kar hud (no, 15 minut hoje navzgor), ampak je razgled, z opicami vred vreden.

Arashiyama je zelo turistična – na reki je polno čolnov, glavna ulica je zelo bizi in polna ljudi. Malo stran od tega vrveža greva v eno malo, a super sushi restavracijo. Ni čudno, da je skoraj prazna, saj se večina obrne še preden pride tja. Arashiyama je znana tudi po zelo lepih urejenih parkih. Načrtoval sem ogled Okochi-Sanso vile – to ni neka vila ali posest z zgodovino, kljub temu pa jo je njen nekdanji lastnik, znani japonski igralec, naredil zelo zanimivo. Vrt je med najlepšimi daleč naokoli. Ker nekako narobe zavijem, prideva direktno do Tenryu-ji templja. Ok, pa gremo sem notri in ja tudi ta tempelj je zanimiv s prekrasnim vrtom. Sledi samo še višek dneva – bambusov gozd. Mističen, magičen… nekaj kar ni iz tega sveta. Zdej, prvi vtis je… zanimivo, ampak… ljudi je toliko, da se vsaka mističnost popolnoma izgubi. Pravzaprav ni nekega hudega čara gledati druge turiste kako delajo selfije. Bi bilo treba priti sem ali zgodaj zjutraj ali pa ob mraku. Takrat bi verjetno res bilo mistično. Zato je čas, da se raje pobereva in greva proti domu. Za vrnitev izberem drugo, mogoče še bolj razgledno potko. In ja, ta pelje po res zanimivih cesticah, drevoredih… zemljevid na telefonu tukaj zelo pomaga. Še prehitro prideva nazaj v mesto, kjer se začne kalvarija. Semafor ob semaforju in počasi že izgubljam živce. S tem, da na tem delu sploh ni lepe kolesarske, ampak se kolesarji vozijo kar po pločniku, kar seveda onemogoča hitrejšo vožnjo… ufa…

Categories: 2017 Japonska, Azija, foto, Japonska, potovanja Tags:

Templji, templji in še enkrat templji – Kyoto

maj 3rd, 2017 Comments off

Najprej priznanje. Do aprila nisem imel pojma kaj bi bilo za videti v Kyotu. Vedel sem, da je bil tam pred več kot 30 leti podpisan kyotski podnebni sporazum, ampak kaj več pa ne. In zakaj sem izbral to mesto za ogled? Preprosto. Letalsko sem dobil iz Osake, in je bilo pač primerno poleg Tokya videti še kaj. In sedaj vedno bolj razmišljam, Kyoto je definitivno višek mojega obiska Japonske. In kraj kamor bi šel še. Za videti je ogromno, zgodovina je zanimiva, pa še mesto je totalno fajno.

V Tokyo sva potovala kar z vlakom – bullet train Shinkasen – to je njihov najhitrejši vlak. Po pravici povedano ni občutek nič drugačen kot na japonskem bullet vlaku ali belgijskem Thalysu. Ampak je vseeno fajn in imam take vlake precej raje kot pa letalo. Poleg tega se med Tokyom in Kyotom ne splača leteti. Vlak traja okoli 2 uri in 30 minut in greš iz centra in prideš v center. Letalo pa vsaj na tej razdalji ne leti dolgo, ampak precej dlje traja da prideš na letališče in iz letališča, ter seveda čakaš na letališču. No, priznam, mogoče bi bil razgled na goro Fuji lepši.

Hotel sem rezerviral rahlo ven iz centra – tudi zato, ker sem enkrat želel bivati v tradicionalnem ryokanu – to je japonskem b&b. Imenoval se je pa Luck You. Zanimivo ime. No, na zunaj ni bil nič posebnega, notri pa je bil super. Osebje zelo zelo prijazno in ustrežljivo. Ker je tipični japonski, je bilo tudi spanje na tatamiju tudi zanimivo. Meni osebno ena žimnica ni bila dovolj, dve sta bili pa super. Posebno doživetje je bil tudi onsen, oz. public bath, ki se je nahajal samo čez cesto. In v ryokanu smo dobili vse potrebno, tudi brezplačen vstop.


Ker sva bila v Kyotu le malo časa sem naredil natrpan program ogleda templjev in znamenitosti. In ta plan se je porušil še prvi dan… No, začela sva z ogledom centra in Nishiki marketa, ki je osrednje nakupovalno središče za hrano (in spominke) v Kyotu. In vsa hrana tam te naredi kar lačne. Od prvotnega načrta so od templjev ostali v načrtu samo Shoren-in, Chion-in in Kiyomizu-dera. Moram priznati, da je bil prvi tudi najboljši – predvsem zato, ker je bilo tam notri zelo malo ljudi. Skupaj z vrtom je zelo lepo urejen in notri je prav spokojno mirno vzdušje. Chion-in je najpomembnejši in največji tempelj za vernike. Mene je rahlo razočaral, saj je bila glavna stavba zaradi prenove zaprta – je bilo pa zanimivo poslušati mrmranje in molitve menihov. Kiyomizu-dera je pa daleč najbolj fotogeničen tempelj. Žal ima eno pomanjkljivost, in to je da obnavljajo. Škoda, nič od fotogeničnosti, saj so povsod delavski odri. Ampak vseeno, lahko si samo predstavljam kako zgleda tukaj ko cvetijo češnje ali pa jesensko listje spreminja barve. Kar je najbolj zanimivo je to, koliko ljudi se oblači tukaj v tradicionalna oblačila. Seveda so to samo turisti (in zelo veliko kitajskih turistov), pa vendar. Zanimivi prizori. Proti večeru sprehod po delu mesta Gion – ki je polno restavracij, barov, predel je tudi znan po gejšah.

Categories: 2017 Japonska, Azija, foto, Japonska, potovanja Tags:

Ko jok dojenčka odganja zle duhove – Nakizumo festival

maj 1st, 2017 Comments off

Včasih je fajn biti na določenem mestu v pravem trenutku. Ko sva se v nedeljo sprehajala po Asakusi, okoli Senso-ji templja, je za templjem potekal prav nenavaden dogodek. Ring, sumo borci in otroci.

To je Nakizumo festival, običaj star več kot 400 let, ki vsako leto poteka konec aprila po vsej Japonski. In je eden izmed tistih običajev, ki definitivno štejejo med bizarne. V japonščini se običaj imenuje Naku ko sodatsu (泣く子は育つ), kar v prevodu pomeni jokajoči dojenčki bodo hitreje rastli. To dejanje, jok, naj bi odganjalo zle duhove in spodbujalo zdravje in moč. Na običaju pa sodelujejo dojenčki, rojeni v predhodnem letu.

Torej… kaj torej se dogaja? Starši predajo svojega dojenčka sumo borcu. V ringu se ta “spopade” z drugim sumo borcem. Seveda dejansko ni nobenega fizičnega dvoboja med sumo borcema, ki poskušata z lahnim tresenjem in različnimi glasovi vzpodbuditi dojenčka da zajoka. Tisti, ki zajoka prej je zmagovalec. Če oba istočasno, potem tisti, ki joka bolj glasno. Včasih pa sumo borcem ne uspe in takrat poskušajo sodniki spodbuditi dojenčka k joku z različnimi (groznimi) maskami in ob istočasnem ponavljanju Naki! Naki! Naki! (Jokaj! Jokaj! Jokaj!). Nekateri dojenčki seveda takoj zajokajo, druge pa ne brigajo zli duhovi, saj jih niti sumo borci in sodniki ne uspejo pripraviti do joka 🙂 Še huje… nekateri se smejijo in zabavajo, drugi pa preprosto zaspijo ob tresenju…

Categories: 2017 Japonska, Azija, foto, Japonska, potovanja Tags:

Dežela vzhajajočega sonca – Japonska in Tokyo

april 30th, 2017 Comments off

Japonska je bila vedno ena izmed tistih držav, ki sem si jih hotel ogledati. Če ni več časa, tudi par dni zadostuje. Za japonski šnelkurs.

Torej. Letalska je bila rezervirana zadnji trenutek iz Pekinga v Tokyo, nazaj pa iz Kyota. Rezerviral sem na flyingblue milje in stalo je za dve osebi relativno ugodnih 60.000 milj (+200 EUR). Še največji problem je bil rezervirati let, saj online ni šlo, zato sem bil na vezi 30 minut s klicnim centrom v Parizu (na srečo je skype poceni). Tja grede Peking-Shanghai-Tokyo, nazaj pa Osaka-Peking, direkt. Sem se hotel izogniti kitajskim družbam, ampak so bile glede na število milj najbolj ugodne – zato China Eastern.

Tokyo je… velik… ogromen… okoli 13 miljonov prebivalcev, prvi vtis je, da ljudje stalno hitijo in se ne znajo ustaviti. Nastanjena sva bila v predelu Asakusa, kjer sem dobil relativno ugodno prenočišče za 4 dni (neke vrste aparthotel). In to v centru dogajanja, blizu barov in trgovin, cirka 10-15 minut hoje od najbližje metro postaje. In do te metro postaje je pripeljal direkten vlak iz letališča Haneda, kar je bilo super. Kako se torej premikati? Metro network je razvejan, JR network tudi, zraven je še en kup drugih firm. Ni problem priti od točke A do B, problem je v tem, da so to vse različni sistemi (in lastniki), za katere se rabi različne karte. Po malo proučevanja zemljevida se mi je zdel, da bova še najbolje prišla skozi z večdnevno karto za metro. JR linije so hitrejše, ampak ni nobene postaje blizu, tako da metro. 72 urna karta (samo za turiste) stane 1500 yenov (12,2 EUR) kar se mi zdi zelo ugodno, za primerjavo, dnevna za vse sisteme stane isto. Ključna težava je bila kupiti to karto, saj jo niso prodajali povsod – dalo se jo je npr. dobiti v nekaterih trgovinah (npr. ala BigBang), nobene pa ni bilo blizu. Metro je drugače super. Čist. Urejen. Vsaj kar sva se vozila ni bil prenatrpan.

Kaj torej videti v štirih dnevih v Tokyu? Pred odhodom sem vedel samo, da obstaja Tokyo tower, in to je to. Zanimivo, tega si sploh nisva pogledala. Prvi dan nisva želela daleč. Ogled okolice Asakuse (market za turiste), potem pa Ueno in bližnji park ter sprehod do Yanaka Ginze – marketa sredi relativno starega in tradicionalnega predela Tokya, kjer ni veliko visokih stavb, je pa veliko templjev in starih stavb. Prav super za uvod.

Drugi dan popolno nasprotje – Harajuku in popularni pop-up predeli tam okoli. Tukaj je tudi izredno popularna ulica Takeshita Street. Nekoč ulica japonskih najstnic, kjer so dobile vsa možna oblačila (danes je to še vedno na voljo), je pa vseeno danes to predvsem turistični del Tokya – kjer se turisti mešajo z japonskimi najstniki. Sledil je sprehod po Yoyogi parku (kjer je npr. prepovedan tek!) in ogled Meiji Jingu templja. Za zaključek dneva pa še kratka vožnja z metrojem v predel Shibuya. Ja, to je tam kjer naj bi bil najbolj “busy” prehod za pešce na svetu – Shibuya crossing. In seveda danes popularno shopping območje za mlade vseh starosti s kopico restavracij.

Tretji dan Tsukiji fish market, ki pa je bil žal zaradi praznika zaprt (to je pač tako če ne planiraš naprej). To je menda največji ribji market na svetu, ladje lahko svežim ulovom pristajajo direktno ob marketu. Odprt je tudi za turiste, sicer šele po 10uri, ko je največ dogajanja že mimo, ampak tam poteka vse. Od sprejemanja rib in morskih sadežev, predelava, preprodaja… znane so tudi avkcije tun (vsak dan ob 5h zjutraj), vendar je število mest zelo zelo omejeno in je treba priti v čakalno vrsto nenormalno zgodaj (pred četrto!). No, kljub temu, da je bil market zaprt (več ali manj so bile vidne samo prazne škatle in podgane, ki so se podile naokoli), pa je bil zunanji del, z restavracijami, odprt. Tam je možno dobiti za malo denarja super hrano in sushiji so tam še vedno odlični – sveži kot le malokje na svetu (čeprav, roko na srce, glede na to, da market ni delal, so bili stari en dan). Jutro na tem marketu je čisto dovolj in po parih urah si sit. Sledil je sprehod mimo ultrapopularne nakupovalne Ginze (kjer je znano gledališče pravo nasprotje novim in visokim stavbam) do Imperialnih vrtov. Ker pa cesar in njegova družina še vedno živi v imperialni palači je obisk vrtov zelo omejen. Žal sva zamudila vodeni ogled, zato pa je bil odprt del vrtov. Zvečer party distrikt – Shinyuku – na večerjo z japonskim prijateljem.

Četri dan sva šla že na vlak, ampak dopoldne sva si končno pogledala okolico Senso-ji templja v Asakusi… Vsi vodiči odsvetujejo ogled v nedeljo – in prav imajo. Bilo je res ogromno ljudi, ampak bilo je vseeno zanimivo.

Moj vtis? Po nekaj mesecih Kitajske je obisk Tokya prav sproščujoč. Ja, je vse skupaj hektično, vendar hkrati popolnoma urejeno. Promet je zmeren, na cesti vsi upoštevajo pravila in so na splošno do pešcev prijazni. Pravo nasprotje s Pekingom so avtomobili. Ne samo da jih je manj, so tudi precej manjši. Tukaj so očitno že prešli preko tistega – večje in dražje je bolje. Prav noro je kako si na določenih mestih oblegan z raznim kičem in svetlobnim onesnaževanjem. Shibuya, Shinyuku… glasno, svetlo… Stvar, ki me je tudi presenetila so trgovine in različnih lokali. Še vedno imajo tiste “old” fashion igralne salone, kjer so na voljo množice iger in konzol – notri pa je glasno glasno in še enkrat glasno. Trgovine so zanimive – veliko je tehničnih trgovin, ki jih v Pekingu ni – kot mi je bilo pojasnjeno, japonci še ne zaupajo spletnemu nakupovanju. Na drugi strani pa imaš predele, ki so popolno nasprotje – čisti zen – razni parki, in nenazadnje tudi predel okoli Ueno – Yanaki Ginza in podobno. Zelo veliko se vrti okoli hrane in moram priznati, da me je zelo presenetila. Dobra je. In niti tako zelo draga kot vsi govorijo. Še najdražja večerja (BBQ) je bila v zelo dobri in popularni restavraciji približno 60-70 EUR, ampak to je bilo 2x več kot sva dajala običajno. Še vedno sem ljubitelj ramen juh in gyozov (oboje pravzaprav izvira iz kitajske) in tak obrok lahko dobiš za precej manj kot 10 EUR. Poleg tega mi je tukaj street food zelo okusen. Ma, lahko greš v katerokoli trgovino in kupiš zapakirane sushije ali makije, pa bodo zelo okusni. Poleg tega se mi zdi, da dajo veliko več poudarka na kakovost hrane kot kitajci – npr. kakovost mesta in podobno.